JW subtitle extractor

Igral sem v seriji A,
ki je najvišja italijanska liga.
Igral sem tudi za mladinsko reprezentanco
in kasneje še za državno reprezentanco.
Bil sem zelo vesel že zaradi tega,
ker sem bil dober pri tem, kar delam.
Poleg tega pa sem tudi veliko zaslužil.
Moja starša pa tudi moj starejši brat
so bili Jehovove priče.
Ampak
ko sem se želel zbližati z Jehovom,
sem se v sebi res počutil razdvojenega.
Resnica ni bila več samo
»družinska stvar«.
Sčasoma je v meni začelo nekaj rasti.
Pojavil se je ogenj, majhen ogenj.
Na koncu sem se posvetil Jehovu,
ampak sem še vedno igral košarko.
Ampak mogoče, ne mogoče, sigurno
Jehovu nisem dajal najboljše.
Osredotočal sem se na svoje delo, na šport,
z duhovnimi aktivnostmi
pa sem se ukvarjal,
ko mi je ostalo kaj časa.
Izgovarjal sem se:
»To je pač samo delo, to je moja služba.
Ja, res je, da mi vzame kar veliko časa,
ampak to je samo zdaj, za kratko obdobje,
ker se športniki navadno upokojijo veliko prej kot drugi ljudje.«
In bolj kot sem se zbližal z Jehovom,
bolj razdvojenega sem se počutil.
Zelo mi je pomagal okrajni nadzornik,
ki je služil v okraju, v katerem je bila moja občina.
Poznal sem ga že od malega.
In ko sva se spet srečala,
me je najprej vprašal:
»Ali si zadovoljen s tem, kar delaš?«
Zdi se čisto običajno vprašanje.
Ampak
to vprašanje
je bilo zelo globoko.
Njemu in njegovi ženi
sem zelo hvaležen za ves čas, ki sta mi ga namenila.
Bila sta zelo zaposlena, ampak
celo ko sta imela proste dneve ali ob večerih,
po dolgem dnevu služenja,
sta z mano preživljala čas.
Čez nekaj časa sem se preselil in zamenjal nekaj ekip,
zato me je zaupal dvema drugima družinama.
Zelo so se žrtvovali za mene,
mi pomagali, z mano preživljali čas,
ampak nikoli
mi niso vzbujali občutka krivde,
ker igram košarko.
Kar se tiče odločitev, povezanih s košarko,
mi niso nikoli govorili, kaj moram delati.
Sam sem moral sprejeti odločitev glede tega,
ali bom še naprej igral
ali ne.
V bistvu mi je zelo
pomagal njihov način življenja, njihov zgled.
Ko sem videl, kako so se odločali,
kaj jim je bilo najpomembnejše
in kako zelo veseli so bili,
mi je to zelo pomagalo.
Veliko več sem se naučil iz njihovega zgleda
kot iz njihovih besed.
To mi je pomagalo, da sem razumel, kaj ...
kaj si zares želim v življenju.
Igrati sem začel leta 95
in igral sem vse do aprila 2008,
ko sem zaigral na zadnji tekmi.
Takrat sem popolnoma prenehal z igranjem.
In s to odločitvijo
sem zelo zadovoljen.
Včasih si rečem: Ko bi le to naredil že prej!
Ko bi le že prej zbral pogum!
Zatem sem lahko dve leti in pol
služil kot redni pionir.
Vprašali so me:
»Ali bi izpolnil prošnjo
za betelsko službo?«
Na moje presenečenje so me povabili v italijansko podružnico.
In tam sem služil pet let.
Nekaj mesecev za tem, ko sem zapustil Betel,
pa sem se lahko udeležil Šole za oznanjevalce Kraljestva.
Bilo je čudovito.
Košarka je super.
Je zanimiv, vznemirljiv šport.
Ampak ni vir prave sreče.
Res je, da ti stvari v svetu lahko dajo nekaj zadovoljstva,
ampak to te vedno nekaj stane.
Kar nekaj časa sem rabil,
da sem to ugotovil.
Ker zdaj vem, da dajem Jehovu najboljše,
sem srečen.
Obstaja ekipa, velika ekipa,
in mi, vsi mi, igramo za Jehova.
Njen cilj je čudovit, vznemirljiv.
In zagotovo bo zmagala.

Samuele Podestà: Zdaj igram za boljšo ekipo