JW subtitle extractor

Moja mama se je rodila leta 1922
v Bolgariji.
In sredi 50. let prejšnjega stoletja
se je moja družina
iz Nemčije preselila v Združene države.
Živeli smo v mestu New York
in tam je moja mama spoznala resnico.
Takrat sem prvič odprla Sveto pismo.
Odprla sem pri Razodetju, 21. poglavje.
Zelo se me je dotaknilo,
ko sem prebrala,
da bolečine, žalovanja in smrti
ne bo več.
Vsak, ki spozna resnico,
hoče to deliti s svojimi sorodniki.
Želela sem jim povedati resnico,
da bo prišel čas,
ko ne bodo več trpeli,
in da ne bo več bolezni in tudi smrti.
Zato si je res močno želela,
da bi imeli literaturo tudi v bolgarščini.
Brate v Brooklynu je prosila
oziroma ponudila se je,
da bi nekaj literature prevedla v bolgarščino.
Bratje so ji to odobrili
in rekli so ji,
naj začne z nekaj traktati.
Bolgarija je bila za železno zaveso.
Bila je komunistična država.
Publikacije o Bogu in Svetem pismu
so bile prepovedane.
Nisi jih mogel poslati po pošti.
Zato je bilo potrebno publikacije
pretihotapiti v državo.
In moja družina se je dala na razpolago za to.
V Bolgarijo smo šli z vlakom.
Imeli smo veliko prtljage,
zato ker smo v Bolgariji ostali dva meseca in pol.
Celo poletje smo bili tam.
V prtljago smo na različna mesta,
mhm, skrili literaturo.
Potovanje s prepovedano literaturo
ni bilo tako enostavno.
V bistvu je bilo zelo nevarno.
Vedeli so, da imamo nekaj literature.
Imeli smo traktate.
Mama je vedela,
da nas bodo preiskali.
Hitro smo morali najti rešitev.
Zato smo zbrali vse publikacije
in jih dali v en majhen kovček.
Traktate, ki jih nismo mogli dati v kovček,
smo ovili okrog roke
in jih pokrili s plaščem.
Skrbelo me je,
kam naj skrijemo literaturo,
da je ne bi našli.
To ni bila mala stvar.
Če bi nas dobili, bi imeli posledice.
Kaznovali bi nas.
Ko so pregledovali prtljago,
so kar vse razmetali.
Mama je to priložnost izkoristila in jih vprašala,
če lahko ona stvari pospravi na svoje mesto.
Rekli so ji: »Okej.«
Vzela sem traktate,
ki sem jih skrila pod plašč,
in sem jih dala v tisti kovček,
ki so ga cariniki že pregledali.
Eden od carinikov je v roke vzel moj mali kovček.
Rekel je:
»Ta kovček je tako majhen
– tukaj sigurno ni ničesar.«
In ga je dal na stran.
Carinik je postal zelo živčen.
Vedel je, da nekaj skrivamo,
ampak nič niso našli.
Kasneje je mama v Bolgarijo odpotovala sama.
Na meji so ji našli literaturo.
Aretirali so jo in jo zaprli.
Dva tedna ali še več
so jo vsak dan zasliševali.
Sčasoma pa so si oblasti premislile
in se odločile,
da jo bodo, zato ker je tuja državljanka,
izgnali iz države.
Moja mama še danes zvesto služi Jehovu.
Redno obiskuje shode,
se nanje pripravlja,
bere Sveto pismo
in goreče oznanjuje drugim.
Moja duhovna rutina in resnica
– to me drži pokonci.
Hočem izkoristiti čisto vsako priložnost,
da drugim povem o Jehovovem namenu.

Maria Kaloyanoff: »Ubogati moramo Boga«