JW subtitle extractor

Sem iz Kolumbije in imam še pet sester.
O resnici sta me učila starša,
ko sem bila še zelo majhna.
Bili smo zelo duhovno aktivni.
Moj oče je živel resnico.
Ni samo bil v resnici,
ampak je živel resnico.
Vedno se je trudil to prenesti na nas.
Zelo se je potrudil, da nikoli nismo šle v šolo,
ne da bi prej prebrale dnevnega stavka.
To je bilo nujno.
Tudi če smo že zamujale v šolo,
nismo šle od doma brez dnevnega stavka.
Bili smo velika družina,
ampak smo bili vedno na shodu.
Zasedli smo dve vrsti.
Oče se je zelo zanimal za brate in sestre.
Vedno jim je bil na voljo.
Oba z mamo sta bila zelo gostoljubna.
K nam domov je rad vabil
svetopisemske učence in brate in sestre.
Spomnim se, kako je zaprl kuhinjska vrata,
prižgal glasbo in skuhal nekaj okusnega.
Želel je, da smo se imeli lepo
in da smo punce uživale,
še posebej, ko smo bili skupaj kot družina.
Vsaki od nas je dal to, kar smo potrebovale,
in to, kar nam je bilo všeč.
Ob vikendih, po shodu ali po oznanjevanju,
nas je pogosto peljal na sprehod.
Naš oče je bil res nekaj posebnega.
Tistega dne se spomnim, da smo bili doma.
Ravno je hotel parkirati avto v garažo.
Takrat so prišli neki moški
in njemu in moji mami
začeli groziti z mitraljezom.
Hoteli so ga spraviti iz avta in ga ugrabiti.
Zaslišale smo hrup.
Vse smo se zelo prestrašile in stekle ven.
Naslednje, kar se spomnim, je bilo to,
da je moj oče ležal na tleh
in neki moški ga je ustrelil.
Obležal je na tleh.
Dvignila sem ga in ga držala na rokah.
Odpeljali so ga v bolnišnico
in nekaj ur kasneje je umrl.
Očetove zadnje besede so bile:
»Jehova, zaščiti moje hčerke!
Poskrbi za moje hčerke in za mojo drago ženo!«
Moja mama je bila močna in pomagala nam je,
da smo bile tudi me močne.
Ohranila je dobro duhovno rutino.
Isti teden, ko je umrl moj oče, smo imeli shod
in moja sestra Raquel je imela točko.
Čeprav je moj oče umrl samo en dan prej,
je naslednji dan imela točko na shodu.
Naslednji teden pa smo imeli zbor
in nismo ga izpustile.
Želele smo posnemati dober zgled,
ki nam ga je dal naš oče.
Življenje res ni bilo enostavno.
Ampak pri čisto vsaki odločitvi
nam je bil Jehova na prvem mestu.
Ko smo se morale o čem odločiti,
smo najprej pomislile na Jehova
in na to, kako zvest mu je bil naš oče.
Vse sem delala tako kot takrat, ko je moj oče bil še živ.
Trudila sem se, da bi vse sestre skupaj služile Jehovu.
Na začetku sem Jehova prosila, naj mi da »mir,
ki presega vse, kar lahko človek razume«.
Ko imam zdaj kakšne večje težave, rečem Jehovu:
»Pomagaj mi ohraniti mir, ki si mi ga že dal.
Ne dovoli, da mi preizkušnja vzame mir.«
Takrat čutim, kako mi pomaga.
Res sem navezana na sestre.
Zelo jih spoštujem, ker so mi bile kot druga mama.
Tri moje sestre še vedno živijo v Kolumbiji,
zato se potrudimo, da smo vedno v stiku
po telefonu ali Zoomu.
Tako lahko vidijo, kako je mama.
Nekaj sorodnikov, ki niso Priče, je hotelo,
da bi se nekatere moje sestre
preselile k njim in tam odrasle,
ampak nismo hotele, da bi naša družina šla narazen.
Tega moj oče ne bi želel.
Njegov načrt je bil, da cela družina pride v novi svet
in skupaj služi Jehovu.
Hotele smo poskrbeti,
da vse njegovo življenje, ves njegov trud,
vse za kar je delal, ne bo šlo v nič.
Oče me je naučil veliko preprostih stvari o stvarstvu
in o Bogu Jehovu.
Vse to mi je pomagalo vzljubiti Jehova.
Takrat še nisem vedela,
kako zelo mi bodo te stvari
pomagale zdržati v prihodnosti.
Večkrat si rečem: »Vau, očeta ni tu,
ampak poskrbel je,
da imam drugega očeta – Jehova.«
To mi pomaga vztrajati in iti naprej.
Zadnje besede, ki jih je izrekel moj oče, so bile:
»Jehova, moja žena, moje hčerke«,
zato v raju komaj čakam, da mu rečem:
»Glej, tukaj smo! Vse smo tukaj.
Uspelo nam je – zaradi tebe.

Sestre Otalora: Zgradi si vero, ki ti pomaga zdržati tragedije