JW subtitle extractor

Tematski stavek je vzet iz 2. Korinčanom 1:3, 4:
»Naj bo hvaljen Bog
in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa,
Oče, ki kaže najgloblje usmiljenje,
in Bog vse tolažbe.
On nas tolaži, kadar koli trpimo,
da bi tudi mi lahko s tolažbo,
ki jo prejemamo od Boga,
tolažili tiste, ki kakor koli trpijo.«
Že od takrat, ko se rodimo, vsi potrebujemo tolažbo.
Verjetno se ne spomniš, kdaj si prvič jokal,
ker si bil lačen ali ker si hotel,
da te starša držita v naročju.
Sigurno pa se spomniš,
kdaj si nazadnje potreboval tolažbo.
In nedvomno mnogi med nami
prav zdaj potrebujemo tolažbo.
To je povsem razumljivo.
V Psalmu 90:10
je življenje nepopolnih ljudi opisano tako:
»Živimo 70 let ali 80 let,
če smo posebej krepki,
vendar je naše življenje polno težav in žalosti.
Leta hitro minejo in nas ni več.«
Različne okoliščine nam lahko prinesejo težave,
žalost, razočaranje ali bolečino.
Za nekatere bi lahko rekli, da so običajne,
ker se z njimi spoprijemamo vsi nepopolni ljudje
– vsi zbolimo,
se postaramo in žalujemo ob izgubi ljubljene osebe.
Nekaterih težav pa mogoče ne doživijo vsi
– to so nesreče,
ekonomske težave,
razpad zakona in naravne nesreče.
Drugi pa so žrtve zlorab
ali doživijo državljanske nemire oziroma vojne.
Mogoče pa potrebujemo tolažbo zaradi svoje vere
– nekateri živijo v versko razdeljenem domu,
so preganjani ali v zaporu,
drugim pa se posmehujejo v šoli ali v službi.
Lahko pa, da naš sorodnik
ali tesen prijatelj zapusti Jehova.
Tolažbo pa potrebujejo tudi skesani grešniki,
ki se vrnejo v občino.
Ne glede na to,
ali trpimo zaradi običajnih ali neobičajnih težav
oziroma zato, ker služimo Jehovu,
vsi potrebujemo tolažbo.
In to velja za cel svet.
V 1. Petrovem, v 5. poglavju, v 9. vrstici, piše,
»da enako trpljenje
prenašajo vsi [naši] bratje po svetu«.
Ampak iz 6. in 7. vrstice izvemo,
kdo nas lahko potolaži.
Tu piše:
»Zato se ponižajte pred mogočnim Bogom,
da bi vas ob svojem času povišal.
Preložite nanj vse svoje skrbi,
ker mu je res mar za vas.«
Jehova je vedno bil najboljši vir prave tolažbe.
Mojzes je bil prepričan,
da ga bo Jehova podpiral in tolažil,
ne glede na to, v kakšni situaciji bi se znašel.
Zato je zapisal besede,
ki jih najdemo v 5. Mojzesovi 33:27:
»Bog je že od nekdaj tvoje zavetje,
pod teboj so njegove večne roke.«
Ko smo na tleh in težko vstanemo,
Jehova svoje roke položi pod nas,
nas nežno dvigne
in nam pomaga, da se poberemo.
V Psalmih je večkrat zapisano,
da Jehova nežno skrbi za nas in nas tolaži.
Na primer, pisec 94. psalma
je v 19. vrstici Jehovu izrazil svojo hvaležnost:
»Ko so me tesnobne misli preplavile,
si me ti potolažil in pomiril.«
Kot piše v Rimljanom 15:4:
»Vse, kar je bilo prej napisano v Svetih spisih,
je bilo napisano zato,
da bi se mi iz tega kaj naučili
in bi potem zaradi svoje zdržljivosti
in tolažbe iz Svetih spisov imeli upanje.«
Kakršen koli je že razlog, da trpimo,
lahko najdemo vrstice, ki nas potolažijo.
Knjiga Svetopisemska načela za krščansko življenje
vsebuje temo »Tolažba«,
ki obravnava različne vzroke za potrtost.
Poleg svetopisemskih vrstic, ki nam zagotavljajo,
da nas ima Jehova rad,
so tu zapisani tudi zgledi svetopisemskih oseb,
ki so doživele te težave
in jim je Jehova pomagal.
Najboljši način, da prejmemo tolažbo, je,
da zanjo prosimo Jehova.
V 145. psalmu je kralj David hvalil Jehova za to,
kako odgovarja na molitve.
Preberimo 18. in 19. vrstico.
David je napisal:
»Jehova je blizu vsem, ki ga kličejo,
vsem, ki ga iskreno kličejo.
Izpolnjuje želje tistim, ki ga globoko spoštujejo,
njihov klic na pomoč sliši in jih rešuje.«
Tako kot ljubeč starš pomaga svojemu otroku,
ko ta joka,
tako tudi Jehova sočutno prisluhne
našim prošnjam za pomoč.
V 1. Samuelovi, v 1. in 2. poglavju,
najdemo primer Izraelke Ane.
Bila je tako zelo vznemirjena in obupana,
ker ni mogla imeti otrok, da ni jedla.
Ko je v svetem šotoru molila k Jehovu,
»ni mogla zadrževati solz, ki so ji kar lile in lile«.
Jehova je prisluhnil molitvi te ponižne ženske
in jo uslišal.
Zatem je Ana »šla svojo pot,
jedla je in ni bila več potrta«.
Podobno bo Jehova tudi nas potolažil,
če iskreno molimo in mu izlijemo svoje skrbi.
Sveto pismo torej veliko govori o tolažbi,
tudi to, kar piše v 2. Korinčanom 1:3, 4,
ki je tematski stavek tega govora.
Preberimo ti vrstici še enkrat.
Bodi pozoren,
kako nam razmišljanje o teh besedah lahko pomaga,
da tolažimo druge,
čeprav se tudi sami spoprijemamo s težavami.
V 2. Korinčanom 1:3, 4 piše:
»Naj bo hvaljen Bog
in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa,
Oče, ki kaže najgloblje usmiljenje,
in Bog vse tolažbe.
On nas tolaži, kadar koli trpimo,
da bi tudi mi lahko s tolažbo,
ki jo prejemamo od Boga,
tolažili tiste, ki kakor koli trpijo.«
Izraz »najgloblje usmiljenje« izvira iz besede,
ki pomeni, da je nekdo žalosten,
ker druga oseba trpi.
Lepo opiše,
kaj Jehova čuti do svojih zvestih služabnikov,
ki se znajdejo v stiski.
Pavel potem pove,
da je Jehova »Bog vse tolažbe«.
Torej vsa tolažba izvira od Jehova.
V 4. vrstici omenja poseben način,
na katerega nas Jehova tolaži,
in to je po naših bratih in sestrah.
Preberimo še enkrat.
Tu piše, da nas Jehova »tolaži, kadar koli trpimo,
da bi tudi mi lahko s tolažbo,
ki jo prejemamo od Boga,
tolažili tiste, ki kakor koli trpijo.«
A si opazil povezavo?
Ko prejmemo tolažbo,
smo pripravljeni tolažiti druge.
Jehova tolaži nas
in ker smo kot ljudje ustvarjeni po njegovi podobi,
nas sveti duh spodbudi,
da to tolažbo delimo z drugimi.
Torej,
kristjani nismo razdeljeni v dve skupini
– tisti, ki tolažijo, in tisti, ki tolažbo prejemajo.
Ne, vsi imamo dolžnost, da tolažimo druge,
tudi če mogoče sami potrebujemo tolažbo.
Kako nam lahko to uspe?
Razmislimo o apostolu Pavlu.
Ko je bil prvič zaprt v Rimu, je zapisal,
da zelo ceni mnoge brate,
ki so mu bili »v veliko tolažbo«.
V 4. poglavju pisma Kološanom
je omenil nekatere od njih
– Aristarh, Tihik
in Marko.
O teh treh bomo več slišali v nadaljevanju te oddaje.
Pavel je bil tem bratom hvaležen,
da so se potrudili in ga obiskali
ter ga s svojimi besedami in praktično pomočjo potolažili.
Ampak Pavel tolažbe ni samo prejemal.
Ko je bil zaprt, je krepil tiste, ki so ga obiskali
in občinam pisal spodbudna pisma.
Sestra iz Južne Afrike po imenu Clodean
je posnemala Pavlov zgled zatem,
ko je prestala večjo operacijo.
Zaradi pandemije covida-19
je ni mogel nihče obiskati.
Bila je odločena,
da se ne bo smilila sama sebi.
Zato je prosila Boga, naj ji da moč,
da bo tolažila druge.
Stopila je v stik z žensko,
ki je nekoč že preučevala Sveto pismo.
Ženska je spet začela preučevati
in po videokonferenci obiskovati shode.
Zatem je Clodean začela preučevati
z učenkino mlajšo sestro,
ki ji je dala imena še štirih žensk,
ki so želele preučevati.
Ker je bila odločena, da bo tolažila druge,
čeprav je bila tudi sama bolna,
je začela svetopisemski tečaj s kar 16 ženskami.
Včasih tisti, ki so v stiski in potrebujejo tolažbo,
te ne želijo sprejeti.
Na primer, ko je Mojzes Izraelcem rekel,
da jih bo Bog rešil iz Egipta,
ga najprej »niso poslušali,
ker so bili obupani [...] zaradi krutega suženjstva«.
Kasneje pa so poslušali.
Še en primer je Naomi.
Njeno ime pomeni »moje veselje«.
Zaradi lakote v Izraelu je živela v tuji deželi.
Bila je vdova
in je žalovala zaradi smrti svojih sinov.
Ko se je vrnila v Izrael,
so jo ženske iz Betlehema spraševale:
»Ali je to Naomi?«
Ker je mislila,
da ji je njene težave povzročil Jehova,
je polna zagrenjenosti rekla:
»Ne kličite me Naomi,
ampak Mara, saj je Vsemogočni dovolil,
da je moje življenje zdaj polno grenkobe.«
Ampak Naomi se je kmalu zbližala
z Božjim ljudstvom in sprejela ljubečo pomoč.
Njeno grenkobo je nadomestilo veselje.
Če trenutno trpiš,
se upri naravni želji, da bi se umaknil
in se tako izoliral od drugih.
To ne bo enostavno.
Ampak izkušnje so pokazale,
da če se potrudimo
in preživljamo čas z drugimi,
odpremo vrata Jehovu,
da nas potolaži po sočutnih besedah
in dejanjih naših bratov in sester.
Ko se znajdemo v težavah in nas Jehova tolaži,
se naučimo biti še bolj pozorni na potrebe drugih.
In to je prvi korak pri tem, kako tolažiti:
bodi pozoren, dobro opazuj, kdo potrebuje tolažbo.
V veliko primerih je to očitno
– mogoče je brat doživel nesrečo,
izgubil službo ali pa mu je umrl kdo od bližnjih.
Pri nekaterih pa to ni tako očitno.
Mogoče opazimo, da se drugače vedejo
ali pa se iz njihovega izraza obraza vidi,
da jih nekaj muči.
Nočemo biti vsiljivi,
ampak če se jim približamo,
nam bodo mogoče povedali več.
Včasih bo preteklo kar precej časa,
preden se nam bodo odprli.
Zato moramo biti potrpežljivi.
Drugi korak pri tem, ko tolažimo, je:
molimo, da bi ugotovili, kaj lahko naredimo.
Verjetno ne moremo odstraniti
vzroka za njihovo težavo oziroma stisko.
Na primer, dolgoletni misijonar,
ki je izgubil ženo, je rekel:
»Nočem nehati žalovati za ženo.
Rad bi se naučil spoprijeti z žalostjo.«
Pomembno je,
da upoštevamo besede iz Pregovorov 3:27:
»Ne odrekaj dobrega tistim,
ki so potrebni pomoči,
če jim le lahko pomagaš.«
Morda nam je nerodno
– ne vemo, kaj bi rekli ali naredili.
Če je tako,
lahko razmislimo o pomenu grške besede,
ki se v Svetem pismu prevaja s »tolažba«.
Ta dobesedno pomeni,
»da posameznik koga prosi, da mu stoji ob strani«.
Tretji korak je torej:
da osebi povemo, da ji želimo pomagati.
Ne imejmo občutka, da moramo veliko govoriti.
Naš brat ali sestra mora vedeti,
da nas skrbi zanj.
In že to, da smo ob njem, je lahko tolažilno.
Mogoče se samo želi s kom pogovoriti.
Če je tako, bodimo dobri poslušalci.
Če skupaj bereta kakšno vrstico,
poudari besede, ki pokažejo,
da Jehova vidi njegovo trpljenje.
Ni tako pomembno, kaj rečeš ali narediš;
pomembno je, da razumeš, da ta oseba trpi,
in si z njo iskreno sočuten.
Na primer, sestra, ki služi v svetovnem središču,
je med pandemijo izgubila mamo in očeta.
Zatem ko je cel dan preživela z mamo v hospicu,
se je vrnila domov in videla veliko košaro sadja,
ki so ji jo podarili sobetelčani.
Rekla je:
»Ni me potolažilo sadje,
ki sem ga že večkrat jedla,
niti to, kako lepo je bilo dekorirano.
Potolažilo me je dejstvo, da me imajo ljudje,
ki so mi to sadje dali,
zelo radi in so mi hoteli pomagati
v enem najtežjih obdobij v mojem življenju.«
Ko je marca 2011 vzhod Japonske
prizadel potres in cunami,
so se bratje in sestre na Japonskem
in v drugih državah takoj odzvali.
Dve leti in pol kasneje sva z ženo obiskala
več občin na tem prizadetem območju.
Ena občina je prejela tolažilna sporočila
od sovernikov iz Nepala.
Bratje iz druge občine pa so nama pokazali
podobna sporočila, napisana v jezikih,
ki jih govorijo na Filipinih.
Rekli so:
»Ne znamo jih prebrati,
ampak vemo, kaj na njih piše.«
Brate in sestre so ta kratka sporočila zelo potolažila!
Ravno med najinim obiskom
je po Filipinih pustošil supertajfun Haiyan.
Glede tajfuna so japonski bratje in sestre rekli:
»Zdaj pa smo mi na vrsti,
da tolažimo sovernike s Filipinov.«
Ker se konec teh težkih zadnjih dni vedno bolj približuje,
bolj kot kdaj prej potrebujemo tolažbo.
Hvaležni smo,
da je Jehova »Oče, ki kaže najgloblje usmiljenje,
in Bog vse tolažbe«!
Radodarno nam je dal možnost, da molimo,
veliko tolažilnih besed v Svetem pismu
in sočutno svetovno bratovščino.
Vse te stvari nas res potolažijo,
zato tudi mi
pozorno opazujmo, kdo potrebuje tolažbo.
Razmislimo, kako lahko praktično pomagamo
in naredimo korake, da bi potolažili druge,
medtem ko tudi sami vztrajamo
v teh težkih zadnjih dneh.

James Mantz: Tolažimo druge, medtem ko vztrajamo v teh »zelo težkih časih«