JW subtitle extractor

V 60. letih se je Južna Afrika zapletla
v več vojaških spopadov v okoliških državah.
Zato je bilo veliko mladih bratov vpoklicanih v vojsko.
Ampak ker so želeli ostati nevtralni,
so bili poslani v zapor.
Ko so bili prvi bratje poslani v vojaški zapor,
se je od njih zahtevalo, da nosijo vojaško uniformo,
kar so seveda zavrnili.
Bratje so bili mnenja, da bi zaradi teh oblek
lahko izgledali, kot da so vojaki,
zato jih niso želeli nositi.
Nosili so modre delovne kombinezone
in postali znani kot »modri fantje«.
Vsi so vedeli, da so »modri fantje« Jehovove priče.
Prvi bratje, ki so šli v zapor,
so celotno kazen odslužili v samici,
zato so se težko zbrali skupaj,
da bi častili Boga.
Eden od bratov, ki so bili takrat zaprti,
je David Carikas.
Pred kratkim sva se srečala
in se pogovarjala o tem,
kako je bilo v zaporu.
Ko sem prišel v zapor,
se bratje nismo smeli pogovarjati med sabo.
Bili smo izolirani, zaprti v samice.
Sami so priznali, da so nas hoteli zlomiti.
Tam je bilo 64 celic, 32 na vsaki strani.
Na rešetkah nad vrati smo si naredili mini visečo mrežo
in se vanjo usedli.
Ko so pazniki že zaklenili vrata
in je vse potihnilo,
smo imeli shode.
Organizirali smo različne shode.
Imeli smo javne govore in Teokratično strežbeno šolo.
Govorili smo zelo potiho,
samo toliko, da smo se slišali.
Bratje, ki so bili zaprti
v obdobju približno 10 let pred mano,
so imeli velik vpliv.
Dali so nam zelo dober zgled.
Ko so prišli iz zapora, so imeli močno vero.
Še vedno so bili veseli
in to je bilo za nas, mlajše brate,
ki smo se šele pripravljali, da gremo v zapor,
zelo spodbudno.
Ko sem bil jaz zaprt, je bilo malo drugače.
Tudi mi smo bili zaprti v teh celicah,
ampak ob vikendih
so nam pazniki dali malo več svobode.
Prinesli smo si stole in vedra, ki smo jih obrnili
in sedeli v skupinah.
Imeli smo lahko skoraj vse shode, tudi peli smo lahko.
Nekateri bratje so si celo izdelali glasbene inštrumente.
Pazniki so bili torej navajeni,
da pojemo različne pesmi, in jih to ni motilo.
In če smo bili ob vikendih dovolj previdni,
smo lahko prinesli celo gradivo
za okrajne zbore in območna zborovanja
in tako smo imeli zborovanja.
Na tej sliki se lepo vidi,
kakšne kostume smo imeli za dramo.
Drame smo imeli ob 6.00 zjutraj,
ker je bila takrat verjetnost, da nas odkrijejo,
precej manjša.
Bratom je bilo to zelo všeč.
Res so se lahko vživeli v zgodbe.
Še posebej nismo hoteli, da bi pazniki to videli.
Neverjetno je, kako je Jehova poskrbel,
da smo duhovno hrano dobili tudi v zapor. -Ja.
Shodi so nam bili zelo pomembni,
pa naj so jih dovolili ali ne.
Nikoli jih nismo izpustili.
Ja, to je bilo res.
Moč nam je dajala duhovna hrana,
pa tudi bratska ljubezen,
ki jo je bilo občutiti, in medsebojne spodbude.
Zato so se bratje zelo potrudili,
da bi še naprej imeli shode.
Dober primer tega je spominska slovesnost.
Ko sem prišel v zapor, smo odgovorne prosili,
naj nam dovolijo praznovati spominsko slovesnost.
Ampak vedno so nam rekli ne.
Tudi če ne bi dovolili, bi jo imeli,
ampak smo še spraševali.
Na dan spominske slovesnosti, to je bil torek popoldan,
pa so nas naenkrat izpustili iz celic
in nam naročili, naj se gremo tuširat,
čeprav običajno to ni bil čas za tuširanje.
Rekli so: »Oblečite se, danes zvečer imate shod.«
A res?
In ob 7.00 zvečer smo v kapelici imeli slovesnost.
Ko smo v tej majhni kapelici vsi začeli peti,
bilo nas je okoli 125,
je bilo izjemno glasno.
Skoraj vsi smo bili ganjeni do solz.
Še se spomnim, da sem po spominski, ko sem šel ven,
na vzhodu videl polno luno,
ki se je dvigala nad vojaškim štabom.
To sem videl kot zmago.
Če je Jehovova volja, da bomo imeli slovesnost,
tega nihče ne more preprečiti.
Te spominske slovesnosti ne bom nikoli pozabil.
Lahko si samo predstavljam.
Ko smo v zaporu tako imeli shode,
sem razumel, da to, da se lahko zbiramo skupaj,
ni toliko naše darilo Jehovu,
kot je njegovo darilo nam.
In to te res poveže na poseben način.
Potrebujemo shode, potrebujemo duhovno moč.
Od takrat sem na shode začel gledati
kot na še posebej dragoceno darilo.
Nočemo jih po nepotrebnem izpuščati
in če se le da, je dobro, da pridemo v živo.
Ko slišiš druge brate, kako izrazijo svojo vero
in ko oni tebi dajo možnost, da jo izraziš,
je to zelo spodbudno.
To je življenjskega pomena.
Ne gre samo za skupino, ki se uči o isti stvari.
To je naša duhovna družina in Jehova ve,
da se moramo bližati drug drugemu in se spodbujati,
še posebej zato, kot je rekel Pavel,
ker »vidimo, da se bliža dan«.

Modri fantje so cenili duhovna druženja