JW subtitle extractor

Imel sem čisto običajno otroštvo.
Moja starša sta bila ljubeča,
ampak vedno se mi je zdelo, da nekaj manjka.
Nisem bil zadovoljen.
Nisem bil srečen.
Že kot majhen sem imel rad glasbo.
Pel sem v zboru in sodeloval na veliko tekmovanjih.
Ko sem pel, sem se počutil,
kot da sem nekaj posebnega.
Sam pri sebi sem začel razmišljati,
da se bom vedno počutil praznega,
če ne bom slaven pevec.
Ko sem odrasel,
sem bil ves čas žalosten.
Obiskal sem psihiatra
in diagnosticiral mi je depresijo.
Glasba je postala edina stvar, ki mi je bila pomembna.
Še vedno sem obiskoval pevske vaje
in moj takratni učitelj za petje me je spodbudil,
da naj se vpišem na kolidž za umetnost v Viktoriji.
Po manjših gledališčih sem pel opero
in to je bilo zabavno.
Tako sem uspešno končal študij opere.
Ampak tudi, ko sem prejel diplomo,
mi je nekaj manjkalo.
Še vedno sem se prepričeval,
da bo vse boljše, če bom le postal slaven.
Takrat sem šel na avdicijo za avstralsko opero
in sem bil sprejet.
Ta opera je zelo ugledna.
Nastopal sem po celem svetu
– med drugim v Švici, Grčiji in Hongkongu.
V tem času sem pri sebi opazil nove težave.
Začela me je mučiti obsesivno-kompulzivna motnja.
Nisem mogel jasno razmišljati.
Zelo rad sem pel,
ampak istočasno sem imel občutek,
da mi še nekaj manjka,
pa nisem vedel, kaj je to,
in na eni točki sem enostavno obupal.
Pustil sem opero in vse, kar me je veselilo.
V bistvu sem takrat životaril.
Jedel sem in pil samo toliko, da ostanem živ.
Nisem imel smisla niti samospoštovanja.
In naslednjih deset let
nisem nič delal.
Jehovove priče so nam več let nosile revije
in včasih sem jih pogledal.
Začutil sem, da to na mene dobro vpliva.
Ko sem bil majhen,
je moj oče začel preučevati Sveto pismo.
Izvedel sem, da bomo lahko živeli večno
in da je Jehova Bog, ki nas ima rad.
To je bilo za mene čisto nekaj novega.
Potem pa sem nekega dne sedel v naslonjaču
in kar naenkrat sem pomislil:
nekaj bo treba spremeniti.
Rekel sem si: »Moram obiskati shod.«
Vedel sem, kje je kraljestvena dvorana,
ampak vseeno mi je bilo težko iti.
Zato sem molil k Jehovu:
»Ne dovoli, da me moja bolezen ovira,
da bi duhovno napredoval.«
Nedolgo zatem sem zbral pogum
in sem šel.
Ko sem prišel, sem si rekel:
»Kaj mi je bilo? Zakaj sem se sploh bal?«
V dvorani sem se res dobro počutil
in vse je šlo na boljše.
Krstil sem se leta 2020.
To je bil najboljši dan v mojem življenju.
Vedno sem čutil, da mi nekaj manjka.
Zdaj vem, kaj je to bilo
– resnica, Jehova.
Naučil sem se živeti s svojo motnjo.
Še vedno se zgodi, da imam slab dan
in me zagrabi panika.
Ampak potem se spomnim,
da imam v občini ogromno bratov in sester,
ki me imajo radi, in da imam Jehova.
To mi pomaga, da se hitreje pomirim.
Oznanjevanje mi pomaga,
da se bolj osredotočam na druge
in da ne razmišljam toliko o svojih problemih.
Zdravila in terapije seveda pomagajo.
Na primer zdravila mi pomagajo, da se pomirim,
ampak seveda to ni dovolj.
Zdravila ti lahko pomagajo do neke mere,
ne morejo pa ti dati upanja.
Nikoli si nisem mislil,
da se bom kdaj tako dobro počutil
in to je možno samo zaradi Jehova.
Če bi to res lahko dosegel sam,
ne bi tako dolgo čakal.
Zdaj, prvič, zares uživam v petju.

Domenic Alessia: Kljub duševni bolezni sem našel upanje