JW subtitle extractor

Dobrodošli na JW Broadcastingu®.
Včasih se znajdemo pred težavo, ki je ne znamo rešiti.
Kako lahko nadzorujemo svoje občutke,
ko se zdi, da na okoliščine nimamo vpliva?
Poglobili se bomo v Jonovo knjigo
in se veliko naučili o vdani ljubezni.
Postati slaven in bogat je lahko videti privlačno.
Prisluhnili bomo sestri, ki je morala izbrati med Jehovom
in slavo v tem svetu.
Glasbeni video pa nam bo pokazal,
kako bratje ohranjajo močno vero, čeprav so zaprti.
To je JW Broadcasting.
»Naj se vam srce ne vznemirja.«
To so besede, ki jih je Jezus povedal svojim učencem
kmalu zatem, ko jim je rekel, da z njimi ne bo več dolgo.
Verjetno je videl, kako šokirani in žalostni so bili.
Zato jim je povedal to, kar piše v Janezu 14:1:
»Naj se vam srce ne vznemirja.
Verujte v Boga, verujte pa tudi vame.«
Sveto pismo hudobne ljudi
pogosto opiše kot »nemirno morje«.
In včasih to tudi mi občutimo.
Komaj premagamo en val slabih novic,
nas že zadene drugi.
To, kar se dogaja po svetu, nas čustveno povsem izčrpa.
Lahko bi rekli, da nam jemlje čustveno energijo.
Zato na koncu dneva včasih rečemo:
»Čisto sem izčrpan.«
Kako nam lahko te Jezusove besede pomagajo,
da čustveno energijo privarčujemo
oziroma jo modro uporabljamo?
Poglejmo podrobno dva dela te vrstice
in kako nam lahko pomagata.
Začnimo najprej z mislijo
»naj se vam srce ne vznemirja«.
Jezus je svojim apostolom
s temi besedami pravzaprav želel povedati,
da imajo nadzor nad situacijo.
Svojemu srcu lahko pustijo, da se vznemirja
ali pa se potrudijo, da se ne bo vznemirjalo.
Čustva so pogosto povezana s tem, o čem razmišljamo.
Določeno čustvo se nam zbudi,
ker se spomnimo na določeno osebo, stvar ali dogodek.
Torej te Jezusove besede pomenijo,
da se moramo truditi nadzirati svoje razmišljanje.
To pomeni, če bomo razmišljali o nečem žalostnem,
bomo žalostni.
Če bomo razmišljali o nečem nevarnem, nas bo strah.
Človeški um si rad predstavljam
kot zelo veliko hišo s številnimi sobami.
Vsaka soba predstavlja en dogodek v našem življenju.
In ko smo v tej sobi,
podoživljamo vsa čustva, povezana s tem dogodkom.
Jezusovi apostoli so bili v sobi
»Jezus nas bo zapustil«.
Čutili so samo žalost in strah.
Ampak Jezus jim je zagotovil,
da lahko nadzirajo svoje občutke.
Lahko se odločijo,
da bodo vso svojo energijo usmerili v žalost
ali pa da bodo del čustvene energije
usmerili v vero v Jehova in Jezusa.
To velja tudi za nas.
Pogosto lahko na svoje občutke vplivamo s tem,
o čem razmišljamo.
Včasih nas, tako kot apostole,
okoliščine potisnejo v temno sobo,
polno zaskrbljenosti in žalosti,
ampak ne pozabimo:
V tej sobi smo samo na obisku, tam ne želimo živeti.
Nasvet »naj se vam srce ne vznemirja«
upoštevamo tudi tako,
da modro uporabljamo čustveno energijo.
V Izaiju 55:2 piše:
»Zakaj zapravljate denar za to, kar ni kruh,
in zakaj porabljate svoj zaslužek za to, kar ne nasiti?«
Tako kot denarja ne bi porabili za lažen kruh,
tudi svoje energije ne želimo porabljati za stvari,
ki nas ne spodbudijo.
Predstavljaj si naslednje:
Recimo da si dobil 10 evrov,
da si kupiš hrano za cel dan.
Če 8 evrov uporabiš za zajtrk,
potem ti ne ostane več veliko za kosilo in večerjo.
Podobno imamo vsak dan na voljo
omejeno količino čustvene energije,
zato moramo biti previdni, kako jo uporabimo.
Za kaj ti uporabiš svoja čustva?
Vprašaj se:
A svojo energijo uporabljam za stvari, ki niso nujne?
Recimo, da ti na cesti kdo nesramno vzame prednost.
Ali pa kdo s tabo ravna nepošteno oziroma te razočara?
Ko se ti to zgodi, se lahko zelo razjeziš
in porabiš veliko čustvene energije.
Ampak pomisli,
a je pametno uporabljati energijo za te stvari?
A vsak dan veliko svojih čustev uporabim za stvari,
ki me ne spodbudijo?
A bi nekomu dali svojo denarnico, polno denarja,
in mu rekli: »Vzemi, kolikor hočeš.«?
Če imamo to osebo radi in ji zaupamo, mogoče.
Če pa ne, ji ne bi pustili, da vzame, kolikor hoče.
Podobno bi svojo čustveno energijo
morali prihraniti za tiste, ki jih imamo radi.
Modro jo želimo uporabiti za družino,
za brate in sestre
in še posebej za čaščenje Jehova.
Socialna omrežja, politika,
posvetne zadeve, filmi in podobno
nas lahko čustveno čisto izčrpajo.
Zato jim ne bomo dali denarnice, polne čustev, in rekli:
»Vzemi, kolikor hočeš.«
Če bomo to naredili,
nam na koncu dneva ne bo ostalo energije za tiste,
ki jih imamo radi.
Če čustveno energijo uporabljamo modro,
torej za tiste ljudi in stvari, ki jih imamo radi,
bomo zares srečni.
Mnogi skušajo srečo najti tako,
da si kupujejo lepe stvari in da so sebični.
Ampak sebičnost nas nikoli ne bo osrečila.
»Dajati osrečuje bolj kakor prejemati.«
Iz teh Jezusovih modrih besed
se lahko veliko naučimo o tem,
kako dobro uporabljati čustveno energijo.
Kako pa dosežemo pravo srečo?
Sreča je rezultat tega, da imamo radi druge.
Ponazorimo.
Kaj dobimo, če zakurimo ogenj?
Toploto in svetlobo.
Ne moremo reči, jaz bi imel svetlobo in toploto,
ampak ognja ne bi zakuril.
Najprej se moramo potruditi in zakuriti ogenj,
šele potem pa dobimo rezultat: toploto in svetlobo.
Ko se potrudimo in pokažemo, da imamo radi druge,
bo eden od rezultatov to,
da nam bo toplo pri srcu in da bomo zares veseli.
Iz Jezusovih besed »naj se vam srce ne vznemirja«
se naučimo, da na svoja čustva lahko vplivamo s tem,
o čem razmišljamo.
Poleg tega moramo čustveno energijo
modro uporabljati za družino, za brate in sestre
in še posebej za čaščenje Jehova.
Zdaj pa si poglejmo drugi del Janeza 14:1.
Jezus je tu rekel:
»Verujte v Boga, verujte pa tudi vame.«
A si opazil, da Jezus ni rekel samo: »Verujte.«,
kot da je vera lastnost, ki jo pač imaš
in ni povezana z nikomer? Ne!
Rekel je, da moramo verovati v Jehova in v njega.
Ko te začnejo mučiti skrbi, se spomni,
da ti Jehova in Jezus stojita ob strani in da trdo delata,
da bi vse te probleme trajno rešila.
Tako je, kot da sta v sosednji sobi.
In to sobo lahko kadar koli obiščeš,
tako da moliš in poglobljeno premišljuješ.
Vera v to, da Jehova lahko reši probleme
in da jih tudi bo,
nas zares pomiri.
Jezus je vedel,
da kot nepopolni ljudje pogosto razmišljamo,
da moramo vse rešiti sami.
V govoru na gori je rekel:
»Ne bodite več zaskrbljeni.«
In zakaj?
Ker »vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete.«
A verjameš, da te Jehova vidi in da ve, kaj potrebuješ?
Takšna vera nam pomaga, da se nam srce ne vznemirja.
Še bolj zaskrbljeni pa smo, če skušamo rešiti težave,
ki bi jih morali prepustiti Jehovu.
Na primer, a lahko odstraniš revščino?
Kaj pa staranje, vojne,
kriminal, državljanske nemire?
No, ko tako pomislimo,
se zavedamo, da jih ne moremo sami rešiti.
Vemo, da jih bosta Jehova in Jezus rešila
po Božjem kraljestvu.
Vera v Jehova in Jezusa je najboljši način,
da pomirimo svoje občutke,
še posebej, ko slišimo slabe novice ali doživimo težave.
Včasih sem bil zelo potrt, ko sem razmišljal,
kaj doživljajo bratje in sestre po svetu,
na primer v Eritreji ali Rusiji.
Verjetno si se kdaj počutil enako.
Ob tem se nam trga srce.
Ampak kako lahko poskrbimo,
da »se [nam] srce ne vznemirja«?
Meni pomaga, da se vprašam:
A je občina naredila vse, kar je lahko?
A sta podružnica in svetovno središče naredila vse,
kar sta lahko?
A sem molil za njih?
Če je odgovor »ja«, preprosto rečem:
»Jehova, naredili smo vse, kar smo lahko.
Zdaj to prepuščamo tebi.«
V Psalmu 112:7 najdemo opis tega,
kako se pravični odzove na slabe novice.
Tu piše: »Slabih novic se ne bo bal.
Njegovo srce je neomajno in zaupa Jehovu.«
Torej, kaj takrat, ko slišimo slabe novice?
Zaupajmo, da nam bo Jehova
po svojem svetem duhu pomagal.
Ko smo čustveno povsem izčrpani in smo na tleh,
se spomnimo, da nam Jehova obljublja,
da nam bo dal »moč, ki presega običajno.«
Veruj, da bo pomagal tudi tebi.
Ko v molitvi Jehovu povemo, kako se počutimo,
nam prisluhne in nam da točno to, kar potrebujemo.
To ne pomeni, da bo vedno odstranil problem.
Ampak vsekakor nam bo dal moč, da bomo zdržali.
V Rimljanom 12:11 piše,
da »naj [nas] sveti duh napolnjuje z gorečnostjo«.
In ko že govorimo o tem, kako na nas vpliva sveti duh,
me to spomni na zelo poseben kamen.
Ko ga osvetlimo z UV svetlobo, zažari.
Drugače je videti kot navaden kamen,
ampak ko ga osvetlimo z UV svetlobo,
a vidite, kako zažari?
Enako je z nami, ko na nas deluje Jehovov sveti duh.
Jehova nam s tem s svojim duhom
vsak dan daje potrebno moč
in tako poskrbi,
da tako rekoč zažarimo.
To je tako kot pri otroku.
Kam bo pobegnil, če ga bo zvečer postalo strah?
K očiju in mamici. Onadva bosta vedela, kaj narediti.
Ko molimo, tako rekoč stečemo k Jehovu
in mu povemo, kako se počutimo.
On pa nas potolaži s svojim duhom,
po Svetem pismu in po bratih in sestrah.
Tako je, kot da nas osvetli s svojo lučjo
in nam da »moč, ki presega običajno«.
Ko se nam zgodi kaj, kar nas vznemiri,
si zapomnimo, da to ni edina soba v hiši.
Ko moliš k Jehovu in bereš Sveto pismo,
si predstavljaj, da te Jehova prime za roko
in te odpelje še v kakšno drugo sobo.
A si v sobi žalovanja? Odpeljal te bo v sobo vstajenja.
Si bolan? Greva v sobo popolnega zdravja.
A si v sobi »sram me je mojega greha«?
Pojdiva v sobo odpuščanja.
A si predstavljaš, kako so se apostoli počutili,
ko je bil Jezus obujen?
Kakšna razlika!
Prej so bili v sobi »Jezus nas bo zapustil«,
zdaj pa v sobi »Jezus je spet z nami«.
Njihova vera v Jehova in Jezusa je bila nagrajena.
Na koncu preglejmo,
kaj smo se naučili iz Jezusovih besed,
zapisanih v Janezu 14:1.
Iz Jezusovih besed »naj se vam srce ne vznemirja«
se naučimo, da na svoja čustva lahko vplivamo,
in sicer s tem, o čem razmišljamo.
Poleg tega moramo čustveno energijo
modro uporabljati za družino, za brate in sestre
in še posebej za čaščenje Jehova.
Jezus je še rekel:
»Verujte v Boga, verujte pa tudi vame.«
Zaupajmo Jehovu in Jezusu,
da bosta popravila to, česar mi ne moremo.
Za vsak problem, ki nas danes bremeni,
Jehova pripravlja trajno rešitev.
Do takrat pa verujmo,
da nam bo Jehova dal »moč, ki presega običajno«,
da se bomo lahko spoprijeli s težkimi okoliščinami.
Ko boš naslednjič
čustveno povsem izčrpan oziroma na tleh,
premišljuj o Jezusovih besedah iz Janeza 14:1:
»Naj se vam srce ne vznemirja.
Verujte v Boga, verujte pa tudi vame.«
Jona je služil Jehovu,
ampak moral se je naučiti, da mu še bolj zaupa.
In ko se je, je znal še boljše nadzorovati svoja čustva.
Poglejmo, kaj še se lahko naučimo od njega
v naslednji epizodi Kopljimo za zakladi.
Vav, oči, ta film o Jonu mi je bil všeč!
Res je dober, ampak to ni dovolj.
V to zgodbo se morava poglobiti.
Vprašajva se:
Kaj naju to nauči o Jehovu?
Mhm, si bom zapisal.
Kaj si ti opazil?
Opazil sem, da je Jehova potrpežljiv
in da rad odpušča.
Ja, potrpežljiv je bil, dokler Jona ni postal dovolj zrel.
V Jonu 3:1 piše,
da mu je dal še eno priložnost.
Čeprav je Jona nosil posledice svojih dejanj,
mu je Jehova prijazno pomagal popraviti stališče.
Ja, lepo mi je, da Jehova ni obupal nad njim.
In to zato, ker Jehova kaže vdano ljubezen.
A se še spomniš, kaj je to?
Ne čisto.
Torej, raziščiva neznane izraze.
V iskalnik v Bibliji vtipkaj »vdana ljubezen«.
Pojdi na »Dodatki«.
In a vidiš »Slovar svetopisemskih izrazov«?
Hm, aha. Ja.
Prebereš, prosim, definicijo.
Tu piše: »Ljubezen, ki jo spodbuja predanost,
značajnost, vdanost in močna navezanost.«
Točno to se vidi v tej zgodbi.
Jehova je kazal takšno ljubezen!
Ampak Jona tega ni razumel.
Kljub temu, da je bil tri dni v ribi in je videl,
da so se ljudje pokesali,
je še vedno razmišljal samo o sebi.
Ko si je Jehova premislil, je bil jezen.
Mislim, da se je bal, da bo izgledal kot lažni prerok.
Zelo pomembno mu je bilo,
kaj si drugi mislijo o njem,
in potem je pozabil, da se gre za življenje Ninivljanov.
Jona se s tem res ni mogel ravno hvaliti.
Kako pa je reagiral Jehova?
Boljše kot bi jaz.
Hm, no, Jehova je poznal Jona in videl, da ni slab,
ampak želel ga je nekaj naučiti.
Zato je uporabil vodnjačo.
O čem govori 4. poglavje, 6. vrstica?
Jehova je bil prijazen do Jona.
Poskrbel je, da je zrasla vodnjača,
da bi Jona imel senco in bi se bolje počutil.
Na koncu vrstice piše,
da je bil Jona vodnjače »zelo vesel«.
Torej Jehova mu je pokazal vdano ljubezen
in s tem pripravil njegovo srce.
Zdaj ga bo še nekaj naučil.
Jehova je poslal črva in vodnjača se je posušila.
Šlo je samo za rastlino, ne za življenje človeka.
Ampak Jona se je spet razjezil.
Zdaj je bil čas, da ga Jehova nekaj nauči.
Res mu je dal za misliti.
Rekel mu je:
»Tebi se smili vodnjača, [...].
Meni pa naj se ne bi [smilili ljudje in živali v Nínivah]?«
In to so zadnje besede v Jonovi knjigi.
Jona ni imel nič za dodati.
Končno je tudi on na druge gledal tako kot Jehova.
Jehova je Jonu vedno kazal vdano ljubezen,
tudi ko se Jona ni najboljše odločal.
Raziskujva naprej.
Komu še je Jehova kazal ljubezen?
V knjigi Posnemajmo njihovo vero je dober predlog:
»Pusti domišljiji prosto pot [...].
Skušaj čutiti to, kar so čutili biblijski liki,
videti, kar so oni videli.
Njihov odziv [...] primerjaj s tem,
kakšen bi bil najbrž tvoj odziv.«
Si lahko predstavljaš, kako se je Jona počutil,
ko je slišal mornarje moliti k svojim bogovom?
Vedel je, da jim ne bodo odgovorili.
In tudi ko so izvedeli, da je on kriv za to situacijo,
ga niso kar takoj vrgli v morje.
Ti mornarji so naredili res vse,
kar so lahko, da bi Jonu rešili življenje.
Jehova je v njih videl dobre lastnosti
in želel je, da tudi Jona to opazi.
A pa misliš, da mu je uspelo?
Hm, ne vem, nisem prepričan.
Razmisliva:
Zakaj je Jehova sploh poslal Jona k ljudstvu,
ki ga ni častilo?
Mogoče zato, da jim je dal priložnost,
da se spremenijo.
Torej, komu vse je Jehova kazal ljubezen?
Če razmislim:
Do Jona je kazal vdano ljubezen,
pokazal pa je tudi, da ima rad mornarje in Ninivljane.
Imaš prav.
Ampak še nekaj je zanimivega.
Kasneje je sam Jezus omenil Jona po imenu
in se primerjal z njim.
Jehova pa je Jonovo največjo napako izkoristil,
da nas je nekaj naučil o svojem Sinu.
Si lahko predstavljaš, kako presenečen bo Jona,
ko bo vse to izvedel?
Vav!
Jehova je res popoln zgled v izkazovanju ljubezni.
Kaj misliš, kako ga lahko posnemava?
Na primer na oznanjevanju.
Iskreno, ni mi vedno do tega, da bi šel.
Zdi se mi, da včasih ljudje sploh nočejo poslušati.
Ampak ni pomembno, kako se jaz počutim.
Pomembno je, kako Jehova gleda na te ljudi.
Tako kot on, tudi jaz ne smem nad njimi obupati.
Super misli.
Res sem ponosen nate in na tvoje cilje.
Jaz sem se spomnil na čas,
ko sem dobil nalogo, ki se mi je zdela pretežka.
Zato sem velikokrat rekel kaj nepremišljenega.
Kasneje sem to obžaloval in se sekiral.
Ampak tolaži me, da Jehova vidi preko tega.
Vidi, kakšni smo v notranjosti,
in nam potrpežljivo pomaga napredovati.
Super je, da sva se vprašala,
kaj se naučiva o Jehovu,
raziskala neznane izraze
in uporabljala domišljijo.
To pa je šele začetek.
Si lahko predstavljaš, kako se je Jona počutil,
ko je bil sam v trebuhu ribe in je molil k Jehovu?
In kaj se lahko naučiva iz tega,
da Jonova naloga sploh ni bila tako težka, kot je mislil?
Poglejva najprej, kaj o tem piše ...
Zelo lepe misli!
Jona zaradi svojega odziva ni bil slab človek.
Sigurno boš našel še več zakladov,
ko boš bral o Jehovovi ljubezni do Jona in Ninivljanov.
Občine po vsem svetu
se dvakrat na leto veselijo posebnega tedna
– tedna, ko jih obišče okrajni nadzornik z ženo,
če je poročen.
Skupaj malo bolj podrobno raziščimo
zgodovino teh spodbudnih obiskov.
Obisk okrajnega nadzornika
je za vsako občino Jehovovih prič poseben teden.
Takrat pridno oznanjujemo,
poslušamo spodbudne govore in se imamo lepo.
Kako se je vse skupaj začelo
in spreminjalo skozi čas?
To bomo izvedeli v tej epizodi
Naše dinamične zgodovine.
Delo potujočih nadzornikov se je začelo že v 1. stoletju.
Na primer Pavla, Barnaba in Timoteja
so poslali spodbujat občine.
Po istem vzorcu je Jehovova organizacija
leta 1894 začela pošiljati predstavnike,
ki so obiskovali
in spodbujali skupine Preučevalcev Biblije.
Tem bratom so sčasoma rekli »romarji«.
Potovali so od občine do občine
in so z vsako preživeli dan ali dva,
da bi jih duhovno okrepili.
Takšna potovanja so bila vse prej kot enostavna.
Predstavljaj si, da si eden prvih romarjev,
Edward Brenisen,
in obiskal boš sovernike v oddaljeni vasici
na zahodu Združenih držav.
Najprej se vkrcaš na vlak,
ponoči se pelješ s poštno kočijo,
nato pa te na vozu s konjsko vprego čaka dolga
in neudobna pot po gorskih cestah.
Od romarjev se je pričakovalo, da so odlični učitelji,
ampak potrebovali so tudi ponižnost,
kot na primer Alexander Graham.
Njegovi govori so bili zanimivi in živahni,
ampak včasih kar dolgi.
Trajali so celo več ur.
Ko je za to izvedel brat Russell,
mu je napisal pismo, v katerem mu je svetoval:
»Moj dragi brat,
dobro vem, da v srcu nosiš ljubezen
in navdušenje do resnice
in da zato včasih med govori pozabiš na čas.«
Brat Graham je ponižno upošteval nasvet
in postal priljubljen romar,
ki ima krasne, ampak krajše govore.
Na začetku so romarji
predvsem imeli svetopisemske govore.
V 1920-ih pa so dobili nalogo,
da med obiskom vodijo v oznanjevanju od hiše do hiše.
Po novem so jih klicali »regionalni vodja službe«,
kasneje pa »regionalni sluga«.
Ta sprememba je poudarila,
da naj bi služili bratom in jih podpirali.
V 1930-ih se je začelo kruto preganjanje
in nekatere občine v Združenih državah
so sodelovale v oznanjevalskih akcijah
in se tako skupaj postavile po robu nasprotovanju.
To je brate in sestre zbližalo.
Da bi delo potekalo bolj organizirano,
so za tem po približno 20 občin združili v cone.
Vsako občino je obiskal conski sluga,
vsake toliko pa so se občine zbrale na conskem zboru,
ki je predhodnik današnjega okrajnega zbora.
V 40-ih letih so potujoči nadzorniki
postali »sluge bratovščine«.
Eden od njih je bil Angelo Catanzaro.
To nalogo je dobil pri komaj 19 letih.
Sam zase je rekel, da je potujoči oznanjevalec.
V več kot 60 letih sta z ženo prepotovala
večino Združenih držav.
Spodbujala sta brate in sestre
in na tisoče novim pomagala,
da so se zbližali z Jehovom.
Bratom v potujoči službi
so kasneje rekli »pokrajinski sluga«,
zdaj pa jim rečemo »okrajni nadzornik«.
Ti bratje in njihove žene
so bili pripravljeni veliko žrtvovati.
Odpovedali so se domu in potujejo iz občine v občino.
Včasih so te poti zelo dolge.
Winston in Pam Payne sta v svojih 20-ih
začela z okrajnim delom v južnem Tihem oceanu.
Spoprijeti sta se morala s hudo vročino,
roji komarjev in pomanjkanjem hrane.
Kljub temu sta vzljubila to nalogo.
Dotaknili sta se ju toplina in ljubezen bratov in sester.
Danes imamo več tisoč okrajnih nadzornikov.
Leta 1999 je bila ustanovljena
Šola za okrajne nadzornike in njihove žene
in zdaj poteka po celem svetu.
To, kako rečemo bratom v potujoči službi,
se je v preteklosti večkrat spremenilo.
Nekaj pa se ni spremenilo:
Tako kot Pavel, ti bratje in njihove žene
»z velikim veseljem [porabijo] vse
in se do konca [izčrpajo]«,
da bi šolali druge na oznanjevanju,
spodbujali mlade in utrjevali občine.
Zato razmisli,
kako jim lahko ob naslednjem obisku
pokažeš hvaležnost za vse, kar delajo.
Se vidimo v naslednji epizodi serije
Naša dinamična zgodovina!
Jehovu smo hvaležni za marljive okrajne nadzornike
in njihove požrtvovalne žene.
A imaš tudi ti lepe spomine na takšne brate in sestre?
A so ti bili dober zgled na oznanjevanju?
Mogoče te je ravno okrajni nadzornik spodbudil,
da za Jehova narediš še več.
Vsi seveda ne moremo biti okrajni nadzorniki.
Lahko pa posnemamo njihovo ljubezen do ljudi.
Poglejmo,
kako so nekateri lahko več oznanjevali samo zato,
ker so bili prilagodljivi.
Ko sva opazila, kje se potrebuje več pomoči,
nama je Jehova pomagal, da sva se lahko preselila.
Štiri leta služiva v občini,
kjer govorijo bolivijsko kečuanščino.
Jaz sem Fernando.
Jaz pa Micaela.
Služiva v občini Ingeniero Huergo v Argentini.
Tam govorijo bolivijsko kečuanščino.
V mnogih delih Bolivije se je težko preživljati.
Zato se veliko ljudi preseli sem,
da bi delali na poljih.
Takšno delo pa je fizično zelo naporno.
Včasih delajo do enajstih zvečer ali celo do polnoči.
Naredijo vse, kar se od njih zahteva.
Najboljši čas, da jih najdemo na polju,
je tik pred tem, ko začnejo popoldan delati.
Oznanjevanje takrat, ko je zunaj 40 stopinj, je kar izziv.
Pogosto vodimo tečaje z njimi, medtem ko delajo.
Skupaj z njimi hodimo, ko žanjejo ali delajo kaj drugega,
in jim preberemo kakšen odstavek ali pa vrstico iz Biblije.
Mogoče jim pokažemo Božje ime,
za katerega niso še nikoli slišali.
Ko slišijo nekaj, kar pritegne njihovo pozornost,
nehajo delati in želijo izvedeti več.
Vidi se, da jih zanima,
čeprav morajo nadaljevati z delom.
Večkrat se je zgodilo, da so naju prosili,
da naj počakava, dokler ne končajo.
Ponudila sva, da jim pomagava, da bi lahko prej končali.
Na začetku so bili presenečeni.
Vprašali so:
»Kako to mislita, da bosta pomagala?
Umazala se bosta.«
Ampak z veseljem sva pomagala
in to je prineslo dobre rezultate.
Počasi smo postali prijatelji in tako naj bi bilo.
Če želiš, da učenec napreduje, moraš postati prijatelj.
Videli so, da se res iz srca zanimava zanje.
Zelo mi je všeč, ko vidim,
kako oznanjevanje vpliva na iskrene posameznike.
Zelo rad oznanjujem.
To mi ni nikoli težko.
Moje ime je Toni Marrero.
Moje pa Maryluz.
Sva iz Španije in trenutno služiva v Paragvaju.
Med pandemijo nisva imela stikov z drugimi.
Življenje se nama je povsem spremenilo.
Ko sem oznanjeval po telefonu in osebe ne vidiš ...
to te pa kar stisne pri srcu.
Nekemu moškemu
sem pri prvem pogovoru ponudil tečaj.
Na moje presenečenje ga je sprejel.
Vprašal sem ga,
če mu lahko naslednji dan pošljem sporočilo
z zanimivim vprašanjem, v razmislek,
in se je strinjal.
Ker mi ni takoj odgovoril, sem mislil, da me ignorira.
Ampak odpisal mi je zvečer.
Kasneje sem ugotovil, da je zelo zaposlen
in da ima veliko dela.
Od jutra do večera je garal.
Ampak sem ga razumel in to upošteval.
Nekega dne sem ga vprašal,
če se tudi njegova žena želi pridružiti tečaju.
Rekel je: »Ja.«
Ampak to ni šlo takoj gladko.
Ves čas sva morala biti pripravljena na njegov klic.
Ja, ves čas.
Vedno je poklical.
Včasih ob devetih, desetih ali ob enajstih zvečer.
Napisal mi je:
»Se dobimo čez pet minut.«
Na hitro se je prikazal, pozdravil in se šel uredit.
Potem je prišel nazaj, se usedel in začeli smo tečaj.
To je bila žrtev.
Ja, na začetku.
Kasneje pa sva začela prav uživati.
Na koncu tečaja sva bila ...
... vedno vesela ...
... res vesela.
Ko smo končali, sva se spogledala in si rekla:
A se to res dogaja? -Ja.
Nisva mogla verjeti, da ju tako zelo zanima.
Ampak ju je.
Želela sta izvedeti več o Jehovu.
Takoj sta začela upoštevati, kar sta se naučila,
in čez kakšno leto sta se krstila.
Zelo sem vesela!
Vredno je bilo vsakega truda.
Vsak dan se Jehovu zahvalim.
Res vsak dan.
To, da ljudi poučujemo na kraju in ob času,
ki ustreza njim, ni vedno enostavno.
Ampak ko osebi pomagamo, da se zbliža z Jehovom,
je to vredno vsakega truda.
Pred več kot 20 leti je bila v reviji Prebudite se!
objavljena zgodba Rosalíe Phillips.
Poglejmo, kako je njena odločitev, da bo služila Jehovu,
koristila njej in njenim bližnjim.
Odraščala sem v družini slavnih pevcev in umetnikov.
Verjetno je bil najbolj uspešen moj oče,
Germán Valdés, ki so ga klicali Tin Tán.
Glasba je bila vedno del mene.
Že od malega sem se izražala s tem,
da sem vzela v roke kitaro
in pisala pesmi v svojem stilu.
Nikoli si nisem želela ustvariti glasbene kariere.
To ni bil moj cilj.
Ampak malo po očetovi smrti
sem bila zaradi finančnih težav pod pritiskom,
da si pri 15 letih poiščem službo.
Pridružila sem se neki glasbeni skupini
in postala uspešna igralka in pevka.
Čez čas sem opazila, da tisti, ki me obkrožajo,
niso ravno moralni in iskreni.
Zaradi tega sem izgubila zaupanje v ljudi.
Ko sem spoznala resnico,
sem našla čudovite, iskrene ljudi,
ki me imajo zares radi.
Začela sem se spreminjati
in postala sem čisto drugačna oseba
– vesela, polna življenja.
Ko smo se vrnili v Mehiko, naju je z možem skrbelo,
da bo najina otroka pritegnila zabavna industrija.
Naredila sva vse, kar je bilo v najini moči,
da do tega ne bi prišlo.
Ko je imela moja hči Gianna 17 let,
sem jo vzela s sabo na službeni sestanek
z eno najuglednejših televizijskih hiš
v Ciudád de Méxicu.
Tam je bil nek moški, ki je iskal talentirane ljudi.
Hčerko je vprašal:
»A ti tudi poješ?«
Rekla je, da ja.
Nekaj mu je zapela in njen glas mu je bil zelo všeč.
Pravzaprav ga je tako navdušila,
da jo je takoj povabil v svojo pisarno.
Slišala sem, da ji je rekel:
»Glej, pri naši televizijski hiši si lahko ustvariš kariero
in postaneš slavna.
Če želiš, lahko v ponedeljek podpišeš pogodbo.«
Skrbelo me je, kako se bo odločila.
Vprašala sem jo:
»A si sprejela ponudbo?«
Rekla mi je: »Ne, mami.
Zelo rada služim Jehovu in uživam v pioniranju.
Nikoli ne bi sprejela take ponudbe.«
Bila je presenečena,
ko so jo kakšen teden kasneje povabili,
da sodeluje pri glasbenem projektu v Betelu.
Vse do danes svoj talent uporablja za Jehova.
Nekajkrat pa naju je Jehova uporabil,
da sva lahko celo skupaj sodelovali
pri takih glasbenih projektih v Betelu.
Satan me je kar nekajkrat skušal premotiti.
V zvezi z mojim očetom so mi ponudili pogodbe za delo,
ki pa bi zahtevalo večino mojega časa.
Seveda sem jih zavrnila,
ker če bi sprejela takšen urnik,
ne bi več mogla redno pionirati.
Jehova me je blagoslavljal in še vedno me.
Vsakič ko sem zavrnila kakšno od teh ponudb,
mi je dal v zameno nekaj boljšega.
Na primer,
lahko sem pomagala pri različnih teokratičnih šolah.
Vsi ti izzivi so me naučili zaupati Jehovu.
Tako je, kot je rekel apostol Pavel:
»Brez vere je nemogoče biti Bogu po volji [...],
[On] nagrajuje tiste,
ki si zelo prizadevajo, da bi mu služili.«
V veliko veselje mi je oznanjevati skupaj z mamo.
Stara je več kot 90 let.
Skupaj uživava v različnih vejah oznanjevanja.
Kar nekaj sorodnikov je prosilo za svetopisemski tečaj,
nekateri od njih pa so danes Jehovove priče.
Krasno je, ko smo vsi skupaj
in z mamo in hčerko pojemo, igramo na kitaro
in se imamo lepo.
Komaj čakam, da bom v novem svetu spet videla očeta.
Močno ga bom objela,
mu predstavila svoja otroka in ga peljala k mami.
Upam, da bo to nekje ob morju.
In potem si predstavljam,
kako vsi skupaj pojemo, tako kot nekoč.
Trdno sem odločena, da bom zvesta Jehovu za vedno!
Res čudovita zgodba!
Sestra Phillips se je zanašala na Jehova
in zato je bila ona in njena družina zelo blagoslovljena.
Jehova hoče, da se zanašamo nanj,
še posebej takrat, ko nam je zelo težko.
V naslednjem jutranjem čaščenju
bo brat Stephen Lett pojasnil,
kako se na Jehova lahko zanašamo, ko smo preganjani.
Naslov današnjega govora je
»Sveti duh nam daje moč, da zdržimo preganjanje«.
In v današnjem komentarju dnevnega stavka
je omenjenih več načinov,
kako se preganja Božje ljudstvo.
Dnevni stavek, ki je Zaharija 4:6, pa nam zagotavlja,
da lahko s pomočjo svetega duha
zdržimo vsakovrstno preganjanje.
Poglejmo najprej, zakaj nas Satan preganja.
Njegov cilj je, da bi Božji služabniki obupali
ali pa da bi naredili kompromis.
Razmislimo za trenutek o levu.
Satan je večkrat primerjan z levom, ki hoče koga požreti.
Ko dobesedni lev napade žival in jo požre,
kaj se s tem plenom zgodi?
V bistvu postane del leva, del njegovega telesa.
Nekaj podobnega hoče Satan.
Rad bi, da tisti, ki niso del sveta,
postanejo del njegovega sveta.
V nekem smislu hoče, da postanejo del njega.
Ampak mi smo odločeni, da tega ne bomo dopustili
in pri tem nam pomaga sveti duh.
Na kakšne načine pa Satan vse do danes
preganja Božje služabnike?
Zdaj jih na kratko preglejmo pet.
Ne vemo točno, katere od teh načinov preganjanja
bomo mi ali naši bližnji doživeli pred harmagedonom.
Ampak odločeni smo, da ne glede na to,
na kakšen način bomo preganjani,
bomo ostali zvesti in bomo pomagali tudi drugim.
Poglejmo zdaj prvi način.
Delo Jehovovih prič je bilo v preteklosti
prepovedano v več kot 100 državah.
Prepovedani smo na primer bili
v Albaniji in Zimbabveju.
Lahko bi skoraj rekli v državah od A do Ž.
In enako so počele vlade v svetopisemskih časih.
Od leta 522 pred našim štetjem
je bila prepovedana gradnja templja.
V prvem stoletju je bilo v različnih mestih
prepovedano oznanjevanje,
ki so ga opravljali Jezusovi učenci,
in ker tega niso ubogali,
so jih »vlekli pred kralje in upravitelje«.
Res so jim hudo nasprotovali.
Ampak kako jim je sveti duh pomagal v takšni situaciji
in kako bo pomagal tudi nam?
Poiščimo Matej, 10. poglavje.
Tam najdemo odgovor na vprašanje,
kako nam bo sveti duh pomagal.
Torej 10. poglavje, začnimo pri 19. vrstici.
Jezus je tukaj rekel:
»Kadar pa vas bodo izročili oblastem,
ne skrbite, kako oziroma kaj [jim] boste govorili
[torej ne rabimo skrbeti, kako bomo govorili, in zakaj?
Vrstica se nadaljuje],
saj vam bo takrat dano, kaj naj govorite.
Ne boste namreč govorili vi,
ampak bo po vas govoril duh vašega Očeta.«
Ne govorimo sami.
Seveda moramo narediti svoj del,
ampak sveti duh je tisti, ki nam da moč
in nam pomaga najti prave besede,
kot piše v teh vrsticah.
Govorimo zdaj o drugi vrsti preganjanja: To je zapor.
Kristjane v prvem stoletju so pogosto zapirali.
Jezus je to napovedal. V Luku 21:12 je rekel:
»Doživljali boste nasprotovanje […].
Ljudje vas bodo […] zapirali v ječe.«
Napoved se je uresničila.
V sodobnem času
so bili Božji služabniki po krivem zaprti.
Dobro vemo, da nas Rusija in njene zaveznice
pogosto preganjajo na ta način.
Ampak niso edine.
Tudi druge oblasti to delajo,
zato je nujno, da molimo za brate in sestre v zaporu.
Večkrat smo spodbujeni, da molimo za sovernike
v Eritreji, v Turkmenistanu, v Rusiji in drugod po svetu.
Všeč mi je misel iz Hebrejcem 13:3:
»Mislite na tiste, ki so v ječi,
kot da bi bili zaprti skupaj z njimi.«
Verjetno mi sami zdaj nismo v zaporu,
ampak mogoče še bomo.
In kako veseli bomo takrat,
da bodo naši bratje in sestre molili za nas,
»kot da [so] zaprti skupaj z [nami]«!
Tretji način preganjanja je,
da naše otroke izključijo iz šol.
Satan dobro ve, da so otroci za starše zelo dragoceni.
Upa, da jih bo preganjanje otrok navedlo, da popustijo.
V 40-ih letih se je to
zelo pogosto dogajalo v Združenih državah.
To pa ni edini primer.
Naše otroke so iz šol izključevali
v veliko različnih državah in v različnih obdobjih.
Ob tem pomislimo na mladeniča,
ki so ga izobčili iz sinagoge,
ker je pokazal, da veruje v Jezusa.
Četrti način preganjanja lahko najdemo,
če pogledamo Razodetje 13:16, 17.
Tu omenja zver, ki predstavlja Satanov politični sistem.
Ta zver na vse ljudi močno pritiska,
»naj sprejmejo znamenje na desnico ali na čelo«
in če ne bodo, ne bodo mogli kupovati ali prodajati.
Za katero vrsto preganjanja gre?
Satan našim sovernikom povzroča finančne težave,
da bi jih navedel, da niso več nevtralni.
Tudi to metodo preganjanja
Satan zelo pogosto uporablja.
Bratje so izgubili službo, ker so ostali nevtralni.
Ljudje od njih niso hoteli kupovati.
En grozen primer tega je,
kako so ravnali z brati v Malaviju.
Na njih so pritiskali, naj kupijo politično izkaznico,
ki je stala samo 25 centov.
Vedeli so, da je ta kartica sicer poceni,
ampak v duhovnem smislu bi jih drago stala,
zato je niso hoteli kupiti.
Peto in zadnjo vrsto preganjanja, ki jo bomo omenili,
najdemo v Mateju 5:11.
Tukaj najdemo Jezusove besede. Rekel je:
»Srečni vi, kadar vas zaradi mene žalijo in preganjajo
in o vas govorijo najrazličnejše hude laži.«
Tu govori o obrekovanju.
Mediji o nas zelo pogosto širijo laži.
Celo za Jezusa so rekli, da je obseden od demonov,
bogokletnik, požeruh in pijanec.
Pa tudi kristjane v prvem stoletju so obrekovali.
Judovski voditelji so Pavlu rekli to,
kar piše v Apostolskih delih 28:22.
V tej vrstici piše:
»Saj vemo, da ljudje povsod govorijo proti tej ločini.«
Takrat so jih res obrekovali.
Ampak s pomočjo svetega duha
lahko prenesemo obrekovanje.
To je torej pet različnih vrst nasprotovanja.
Govorili smo o prepovedih, o zapornih kaznih,
o izključevanju naših otrok iz šol,
o finančnih pritiskih, zaradi katerih bi naredili kompromis,
in o obrekovanju.
Našteli pa bi jih lahko še več.
Ampak ne glede na to,
v kakšni obliki nas doleti preganjanje,
ga s pomočjo svetega duha lahko zdržimo.
Odgovorimo še na eno vprašanje:
Kako lahko prejmemo in obdržimo svetega duha?
Vsaj tri stvari nam lahko pomagajo.
V Luku 11:13 je Jezus rekel, da »bo nebeški Oče
dal svetega duha tem, ki ga prosijo«.
Torej moramo moliti.
Druga stvar je, da sledimo vodstvu svetega duha,
to pa tako, da smo na shodih,
oznanjujemo in da beremo Sveto pismo.
Kot tretje, v Efežanom 4:30 piše:
»Ne žalostite Božjega […] duha.«
Zelo torej pazimo, da ne bi naredili česa,
kar bi oviralo delovanje svetega duha.
Torej prosimo zanj, sledimo vodstvu in pazimo,
da ga ne bi s čim ovirali ali žalostili.
Sveti duh, ki je najmočnejša sila v vsem vesolju,
nam bo vlil moč.
Pomagal nam bo na štiri načine.
Kateri so ti načini? Jezus tri omeni v Janezu 14:26:
Sveti duh nam bo pomagal, to je prvi;
nas bo učil, to je drugi način;
in kot tretje nas bo spomnil na to,
kar je Jezus učil.
Ja, torej pomagal nam bo to priklicati v spomin.
Zares pomembna misel.
Molimo k Jehovu,
da nam bo s svojim svetim duhom pomagal
in nas med preganjanjem spomnil na stvari,
ki jih v tistem trenutku potrebujemo.
Četrti način pa je omenjen v Janezu 16:13.
Jezus je rekel, da nas bo sveti duh »vodil«,
da bomo razumeli resnico.
Ste si zapomnili štiri načine?
Sveti duh nam bo pomagal, nas učil,
nas spomnil na stvari in nas vodil.
Če bi na primer morali prečkati nevarno minsko polje,
bi bili zelo veseli, če bi ob sebi imeli izkušenega vodiča.
In kakšen bo rezultat, če nam bo sveti duh pomagal?
S kakršnim koli preganjanjem se bomo srečali,
nas Satan Hudič ne bo požrl,
ne bo nas potegnil v svoj svet,
ostali bomo ločeni od njega.
Potrdili bomo lahko Jehovove besede
iz današnjega dnevnega stavka:
»Ne z vojaško silo ne s človeško močjo,
ampak z [Jehovovim svetim] duhom«
smo lahko zdržali preganjanje.
Vedno znova sem navdušen, ko pomislim,
da nam lahko najmočnejša sila v vesolju
vsak dan dá moč, da zdržimo.
V tokratnem glasbenem videu bodimo pozorni,
kako sveti duh pomaga enemu mlademu bratu,
da kljub težkim razmeram ohranja trdno upanje.
Čeprav je bil ta mladi brat v zaporu,
je njegovo upanje ostalo močno.
Ni stalno razmišljal o tem,
kakšna krivica se mu dogaja,
ampak si je predstavljal, da je na spodbudnih krajih,
na primer na oznanjevanju, v kraljestveni dvorani
in na obisku pri bratih in sestrah.
A si se iz te oddaje naučil kaj,
kar ti bo pomagalo v prihodnje ostati močan?
Videli smo, kako pomembno je,
da modro uporabljamo čustveno energijo.
In to lahko med drugim dosežemo tako,
da pomagamo drugim.
Videli smo tudi,
da nekateri na oznanjevanju zdaj bolj uživajo,
ker so prilagodili svoj urnik,
da bi lahko vodili tečaj.
Med kopanjem po Jonovi knjigi,
pa smo našli veliko zanimivih misli,
ki jih lahko upoštevamo.
Razglednica za ta mesec prihaja iz Črne gore.
Ta država je svoje ime »Črna gora« verjetno dobila zato,
ker njene gore prekrivajo temni gozdovi.
Kljub svojemu imenu
je Črna gora zelo barvita in živahna država.
Videti je kot pravi dragulj ob Jadranskem morju.
Kanjon reke Tare je eden najglobljih kanjonov v Evropi.
Skadarsko jezero je največje na Balkanu
in ima velik naravni rezervat za ptice.
Tam jih živi skoraj 280 vrst.
Veliko turistov obišče starodavno mesto Kotor.
Tam uživajo v razgledih,
se sprehajajo po simpatičnih ulicah
ali kolesarijo po vijugasti cesti.
Sodobna zgodovina Črne gore je polna vojn in trpljenja.
Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev
si je Črno goro priključila leta 1918.
Ta Kraljevina je leta 1929 postala Kraljevina Jugoslavija.
Sestavljale so jo dežele, zdaj znane kot
Bosna in Hercegovina, Hrvaška,
Kosovo, Severna Makedonija, Črna gora,
Srbija in Slovenija.
Po koncu druge svetovne vojne
je nastala Socialistična Jugoslavija,
ki pa je v 90. letih razpadla.
Leta 2006 se je Črna gora odcepila od Srbije
in postala samostojna.
Ker so Črnogorci toliko pretrpeli, so razvili kulturo,
ki zelo ceni lastnosti, kot so značajnost,
ponižnost, požrtvovalnost in spoštovanje.
Mlad Srb, Franz Brand,
je dobro novico prvič slišal v 20. letih v Avstriji.
Bil je prisoten na govoru, ki so ga prekinili nasprotniki.
Tega, kar je slišal, ni mogel pozabiti,
zato se je odločil, da bo oznanjeval.
Vrnil se je v svoj domači kraj
in tam še z nekaj drugimi začel preučevati Sveto pismo.
Kasneje pa se je preselil v Maribor.
Tam je začel delati kot brivec.
Oznanjeval je svojim strankam,
ki so ga med britjem tiho poslušale.
Na drugem koncu države je Alfred Tuček,
dirigent orkestra kraljeve garde,
od svojega kolega dobil svetopisemsko literaturo.
Pustil je dobro plačano službo dirigenta
in postal eden prvih pionirjev v nekdanji Jugoslaviji.
V zgodnjih 30. letih
je skupaj z drugimi brati potoval po različnih mestih
in predvajal Fotodramo stvarjenja.
Z ženo Frido sta s kolesom in motorjem
oznanjevala na Hrvaškem, v Makedoniji,
Črni gori in Srbiji.
Danes v Črni gori goreče oznanjuje 432 oznanjevalcev.
To je 4-odstotni porast glede na leto 2024.
Skoraj tretjina jih pionira.
Tako kot se pokrajina države na severu
zelo razlikuje od pokrajine na jugu,
tako se razlikujejo tudi metode oznanjevanja.
V prestolnici občina Podgorica Sever
oznanjuje na ogromnem področju.
Nekateri oznanjevalci so od kraljestvene dvorane
oddaljeni okoli 100 kilometrov.
Na shode lahko potujejo tudi do dve uri.
Enkrat ali dvakrat na mesec oznanjevalci iz Podgorice
organizirajo oznanjevanje v oddaljenih vaseh.
Na teh akcijah sodelujejo z brati in sestrami,
ki živijo tam, in skušajo priti v stik s čim več ljudmi.
Ponavadi se zjutraj dobijo v parku,
kjer imajo shod za terensko službo.
Nato cel dan oznanjujejo,
zvečer pa po videokonferenci spremljajo shod.
Zatem prespijo pri lokalnih bratih in sestrah
in se naslednji dan vrnejo domov.
Na jugu države pa najdemo čudovite plaže.
V glavni sezoni je tam turistov dvakrat toliko,
kot je prebivalcev.
Zato se občine v teh mesecih
predvsem osredotočajo na oznanjevanje na javnih krajih,
v preostalem delu leta pa bolj na oznanjevanje po hišah
in na poslovnem področju.
Njihova gorečnost prinaša rezultate.
Leta 2024 je spominsko slovesnost obiskalo 769 ljudi.
37 oznanjevalcev iz občine Herceg Novi
vsem vam pošilja prisrčne pozdrave.
To je JW Broadcasting
iz svetovnega središča Jehovovih prič.

JW Broadcasting – marec 2026