JW subtitle extractor

Dobrodošli na JW Broadcastingu®.
V tej oddaji bomo spoznali, da smo Jehovu dragoceni
in kako lahko nase gledamo skozi njegove oči.
Kopali bomo za zakladi iz Mihove knjige
in se naučili več o iskrenosti in skromnosti.
Videli pa bomo tudi, kako lahko na druge dobro vplivamo
že z majhnimi prijaznimi dejanji.
To je JW Broadcasting!
Bratje in sestre,
ste se že kdaj počutili tako kot neka sestra,
ki je napisala:
»Ne glede na to, koliko ljubim Jehova
ali koliko se naprezam, da bi mu služila,
vedno imam občutek, da to ni dovolj dobro.«?
Na žalost nas nepopolno srce včasih obsoja.
Tudi če se trudimo, se nam vseeno zdi,
da nismo dovolj dobri za Jehova.
Seveda se zavedamo, da Jehova rad odpušča.
Ampak vseeno se lahko počutimo krive
zaradi preteklih napak.
Mogoče smo kaj napačnega rekli ali naredili
že dolgo nazaj.
Ker pa se tega vedno znova spominjamo,
smo potrti in izgubimo voljo.
Verjetno se je vsak od nas
že kdaj spoprijemal s takimi občutki.
Kaj nam lahko takrat pomaga?
Jehova je apostola Janeza navdihnil,
da je zapisal besede iz 1. Janezovega 3:19, 20.
Na teh dveh vrsticah
temelji tudi današnji govor z naslovom
»Bog je večji od našega srca«.
Torej 1. Janezovo 3:19, 20:
»Tako bomo vedeli, da izviramo od resnice,
in bomo prepričali svoje srce, da nas Bog ljubi,
če bi nas srce morda zaradi česar koli obsojalo.
Bog je namreč večji od našega srca in ve vse.«
Ali ste opazili zanimivo podrobnost?
Janez je napisal: »In bomo prepričali svoje srce. […]
Bog je večji od našega srca.«
Janez je v to vključil tudi sebe,
torej je verjetno tudi njega srce včasih obsojalo.
Ampak poudaril je tudi,
da Jehova na nas gleda drugače,
vidi naše pozitivne lastnosti.
Na začetku je napisal,
da vemo, »da izviramo od resnice«.
Kako si spoznal resnico?
Razmisli o tem.
Najprej si slišal za resnico iz Svetega pisma.
Spoznal si več o Jezusu in sprejel nauke, ki jih je učil.
Nisi se več pustil voditi lažem, ki jih uči svet.
Rad imaš svoje sovernike,
trudiš se posnemati Jezusa in delati, kar je prav.
Zato »[izviraš] od resnice«.
Resnica je vsakega od nas izoblikovala v to, kar smo.
Zaradi tega smo lahko še bolj prepričani,
da nas Jehova odobrava in nas želi kot del družine.
Ko Sveto pismo omenja simbolično srce,
večinoma misli na notranjega človeka,
na to, kdo smo v resnici.
Ampak srce nas lahko včasih obsoja
in to je pravzaprav znak, da naša vest deluje.
Srce in vest sta povezana.
V Stražnem stolpu,1. avgust 1997, piše:
»Biblija vest povezuje tudi s figurativnim srcem,
ki zajema naše misli in čustva.«
Naprej najdemo Rimljanom 2:15.
Tam je omenjeno, kako vest vpliva tudi na tiste,
ki niso pod Mojzesovim Zakonikom.
Pa ga preberimo.
Rimljanom 2:15:
»S svojimi deli dokazujejo,
da je vsebina zakonov zapisana v njihovem srcu,
in za to priča tudi njihova vest.
Poleg tega jih njihove lastne misli obtožujejo
ali pa celo opravičujejo.«
Jehova nam je dal vest,
ki nas lahko obtožuje ali pa opravičuje.
Pomaga nam, da ne naredimo kaj napačnega.
Če pa smo že naredili kaj, kar ni prav,
pa nas na to opozori.
Na primer, ko je David bežal pred kraljem Savlom,
je enkrat v jami odrezal rob njegove tunike.
V 1. Samuelovi 24:5 piše,
da mu je potem »vest začela očitati«
ali, kot piše v opombi: »dobesedno ‚srce‘«.
Ker je David naredil nekaj nespoštljivega proti Savlu,
ki je bil maziljen kralj, ga je srce obsojalo.
Torej vest nam lahko pomaga, da se preiščemo
in presodimo svoja dejanja.
Če naredimo kaj narobe, nas spodbudi,
da se pokesamo in spremenimo.
Po drugi strani pa je lahko naša vest prestroga
in v nas vzbudi pretiran občutek krivde.
Lahko nas prepriča, da nam Jehova ne bo nikoli odpustil
in to tudi, če nam je res žal.
Srce in vest nas lahko prepričata,
da je samo popolnost za Jehova dovolj dobra.
Iz Rimljanom 2:15 spoznamo,
da je naša vest lahko kot sodnik,
ki odloči, ali smo krivi ali nedolžni.
Predstavljajte si, da se vaš primer obravnava na sodišču.
Sodnik je vaša vest
in skrbno posluša vsa dejstva in dokaze,
ki jih povejo priče
– to so vaše misli.
Dober sodnik posluša priče z obeh strani,
da lahko na koncu izreče pravično razsodbo.
Kaj pa, če sodnik upošteva samo to, kar govorijo priče,
ki jih pokliče tožilec, ki pričajo proti nam?
Od sodnika zahtevajo, da je strog in nas kaznuje.
V bistvu mu govorijo:
»Nikoli ne sme pozabiti, kaj je naredil!
Moral bi prej pomisliti.
Vedno popusti svojim napačnim željam.
Zasluži si zapor in to za dolgo časa.«
Sodnik je slišal samo eno stran, samo te obtožbe,
ni pa slišal še prič, ki bi nas branile,
zato lahko razsodi samo:
»Spoznan za krivega. Obtožen na zaporno kazen.«
Podobno je z našo vestjo.
Če ni pravilno šolana,
je lahko kot ta nepravičen sodnik,
tako rekoč nas obtoži na »zapor«
pretiranega občutka krivde.
Tako smo ujeti v svoje negativne občutke
in se ne moremo pobrati in iti naprej.
Kakšen sodnik je torej tvoja vest?
Dobro šolana vest nas lahko opravičuje,
tudi če se v nas pojavi pretiran občutek krivde.
Da bi bila naša vest dober sodnik,
jo moramo šolati v skladu z Jehovovimi zakoni,
pa tudi v skladu s tem, kar vemo o Zakonodajalcu.
V Stražnem stolpu, 1. april 1977,
v članku »Šolati svojo vest, da bi bolje reagirala«
glede tega piše:
»Zato mora biti dobro delujoča vest
naravnana po Jehovovi osebnosti,
ki jo spoznamo iz njegove Besede
in iz njegovega postopanja s svojimi služabniki.«
To je res pomembno.
Iz Biblije izvemo, da Jehova ljubi pravico.
Poleg tega pa je tudi razumen,
poln usmiljenja in vdane ljubezni.
Piše, da je celo poosebljena ljubezen.
Če poznamo Jehovove lastnosti,
naša vest postane dober sodnik,
ki sodi uravnovešeno.
Do sebe ne bomo preveč popustljivi
ali opravičevali svojih dejanj.
Ne bomo pa niti preveč strogi ali kritični.
Vrnimo se k ponazoritvi.
Če dobro poznamo Jehova,
bo naša vest kot sodnik,
ki posluša tudi priče, ki nas branijo.
Sodniku tako rekoč rečejo:
Samo malo! Te pretekle napake niso celotna zgodba.
Dolgo časa trpi in se počuti krivega,
ampak pokesal se je.
Res mu je žal za vse, kar je naredil narobe.
Zdaj je čisto druga oseba!
Ni več takšen, kot je bil,
zato mu moramo odpustiti
in te napake izbrisati iz evidence.
Poznamo Jehova in vemo, da on pozna nas,
zato smo lahko pomirjeni.
Tudi če nas srce zaradi česar koli obsoja,
se takrat spomnimo,
da je Bog »večji od našega srca in ve vse«.
To je res tolažilno.
Jehova pozna naše srce
– to, kdo smo v notranjosti.
Ja, vidi naše napake,
ampak vidi tudi naše motive, občutke,
željo, da delamo to, kar je prav,
vidi naš potencial.
Pozna okoliščine, ki so nas pripeljale do nekega dejanja,
pa tudi dejavnike, na katere ne moremo vplivati,
kot sta genetika in nepopolnost.
V knjigi Insight
glede Jehovovega usmiljenja piše naslednje:
»Očitno je,
da je največja omejitev človeštva posledica grešnosti,
ki smo jo podedovali od našega praočeta Adama.
Zato smo vsi ljudje v žalostnem stanju,
v nezavidljivem položaju,
in obupno potrebujemo pomoč.
Bog Jehova je usmiljeno priskrbel rešitev iz tega stanja.«
Lahko bi rekli, da se Jehova zaveda, da imamo omejitve,
in zato z nami ravna usmiljeno.
Poglejmo konkreten primer, v katerem se jasno vidi,
da je Jehova »večji od našega srca«.
Govorili bomo o Petru.
V najhujši noči svojega življenja
je Peter kar trikrat zatajil Jezusa.
Rekel je, da ga sploh ne pozna.
Po tem pa se je Jezus obrnil proti njemu
in ga pogledal naravnost v oči.
Prav gotovo Peter tega trenutka ni nikoli pozabil.
A se je kasneje vsakič, ko je slišal petelina,
spomnil na to svojo napako?
Mogoče se je v glavi vrnil spet v tisto noč
in slišal besede: »Ne poznam ga. Res, ne poznam ga!«
Tega ne vemo zagotovo, ampak vemo pa,
kako je Jezus Petru pomagal premagati
pretiran občutek krivde.
Tisti dan, ko je bil Jezus obujen,
se je Petru prikazal na samem.
Tako je Peter verjetno dobil priložnost,
da pokaže, kako mu je žal.
Čeprav ne vemo, kaj mu je Jezus rekel,
pa se je Petru sigurno ta pogovor vtisnil v spomin.
Iz 21. poglavja Janezovega evangelija izvemo,
da je kasneje Jezus Petru dal priložnost,
da mu pred drugimi apostoli trikrat zagotovi,
da ga ima rad.
Potem pa mu je pred vsemi dal pomembno nalogo.
Če je prej stalno premleval o svoji napaki
in besedah »Ne poznam ga!«,
pa je zdaj lahko to nadomestil
z novim, lepšim spominom.
Jehova je uporabil Jezusa, da je Petru pokazal,
da je večji od njegovega nepopolnega srca.
Če ponovimo: Kaj smo se naučili?
Naša vest ne sme biti preveč popustljiva,
ampak tudi ne preveč kritična.
Nase moramo gledati skozi Jehovove oči.
On res ceni vse, kar naredimo zanj,
ko se mu trudimo služiti,
in nas nikoli ne sodi strogo.
Ja, tako kot smo brali:
»Bog je večji od našega srca«.
Zaupajmo Jehovu, da nas ima rad
in da smo mu dragoceni.
Tako mu bomo še naprej služili z veseljem.
Poglejmo,
kako so te misli nekaterim bratom in sestram pomagale,
da so premagali občutke manjvrednosti.
Težko je, ko je s tabo nekaj narobe,
pa drugi tega ne vidijo.
Za to veš samo ti in nič ne moreš.
Doživela sva res veliko lepega.
Imela sva dva otroka, on je bil starešina,
jaz sem pionirala.
Bili smo srečni.
Potem pa smo ga kar naenkrat izgubili.
Postala sem vdova
– vdova.
Mah ... to besedo sem res sovražila.
Zaradi nje sem se počutila šibko.
Sploh več nisem vedela, kdo sem.
Počutila sem se izgubljeno.
Ko sem odraščal,
moj oče zame ni skrbel tako, kot bi moral.
Zaradi njega sem se v otroštvu počutil,
kot da nisem dovolj dober
ali pa kot da vse naredim narobe,
in še zdaj, po vseh teh letih,
se večkrat tako počutim.
Pri 22-ih sem izvedel,
da imam obsesivno-kompulzivno motnjo.
Imenuje se tudi bolezen dvoma,
ker zaradi nje dvomiš o vsem.
Nenehno se ti vsiljujejo moteče misli,
ki prevzamejo nadzor nad tabo.
Stalno imaš občutek, da si naredil nekaj narobe
in dvomom nikoli ni konca.
Nenehno se moram truditi,
da o sebi ne razmišljam negativno.
S tem se še vedno bojujem vsak dan.
Želela sem drugim povedati, da sem v redu,
ampak v resnici nisem bila.
Takšni občutki te lahko čisto ohromijo.
Brez Jehovove pomoči bi težko vztrajal.
Imam prijatelja, ki ima isto motnjo kot jaz.
Ko sem izvedel, da se oba spoprijemava z istimi izzivi,
z istimi obsesijami, z istimi strahovi,
mi je to res pomagalo.
Za tega brata sem zelo hvaležen.
Včasih mi je bilo dovolj že samo to,
da sem nekomu povedala, kako se počutim,
in da me je poslušal.
Včasih, ko se pripravljam na kakšno točko, se počutim,
kot da nisem najbolj usposobljena oseba zanjo.
In verjetno res nisem.
Ampak Jehova opazi moj trud.
V Razodetju 4:11 piše,
da je »Jehova vreden [...] prejemati slavo,
čast in moč«.
Prepričan sem, da ceni to, kar mu lahko dam.
Jehova je zadovoljen,
ko mu dajemo svoje najboljše,
tudi če mislimo, da to ni dovolj,
ali celo, če se počutimo ničvredne.
Ugotovila sem tudi, kako pomembno je,
da grem v dvorano, da obiskujem shode,
tudi če vem, da se bom med govorom
ali med pesmijo zjokala.
S tem ni nič narobe, je normalno.
To, da pokažeš svoja čustva,
te samo še bolj zbliža z občino in z Jehovom.
Vsak dan se trudim nase gledati tako,
kot name gleda Jehova.
Že samo to, da on ve, da imam to motnjo,
mi veliko pomeni.
Večkrat me zagrabi panika,
ampak takrat molim k Jehovu
in to mi pomaga, da se pomirim.
Še ena stvar, ki mi je pomagala,
so bili odgovori na molitve.
Uf! ... To, to, to se me res dotakne.
Ko nekaj res rabiš
in za to poveš samo Jehovu,
nobenemu drugemu,
in ti potem to kar naenkrat nekdo dá,
veš, da je to od Jehova.
O tem ni nobenega dvoma.
Na Jehova glej kot na očeta, tako kot je Jezus.
V 17. poglavju Janeza vidimo,
da je pred svojo usmrtitvijo
k Jehovu molil brez zadržkov.
Bila sta si res blizu
in takšen odnos z Jehovom sem si tudi jaz želel.
Preučevanje o vdovah mi je res pomagalo.
Sčasoma sem spoznala,
da je Jehovov pogled na vdove
popolnoma drugačen od pogleda,
ki ga ima ta svet.
Jehova je poskrbel že za vdove v času Izraelcev
in zato vem, da bo poskrbel tudi zame.
V to sem prepričana!
Besede »vdova« zdaj ne sovražim več.
Spoznala sem, da sem na varnem v Jehovovih rokah.
Jehova te ceni bolj,
kot bi se lahko kdaj koli cenil sam.
Lahko ti pomaga, da se v svoji koži počutiš dobro.
Njegova ljubezen lahko popravi vse negativne misli,
ki jih imaš o sebi.
Njegove misli so vzvišenejše od naših.
Pozna vsak naš občutek, vsako skrb, bolečino
in ve, kaj nam prinaša veselje.
Zapomni si:
Jehova te ima rad.
Jehova nas bo potolažil po molitvi in po tesnih prijateljih.
Tako kot sestra Holly,
smo tudi mi na varnem v Jehovovih rokah.
Od sestre Holly se lahko še veliko naučimo.
Njen celoten intervju bo na voljo kasneje v tem mesecu.
Ker je Jehova do nas prijazen, nas to spodbudi,
da tudi mi kažemo prijaznost.
Poglejmo, kako ga lahko posnemamo
v naslednji epizodi serije Železo ostri železo.
Zdravo! Sem Jonathan
in to je Železo ostri železo.
Danes bomo govorili o eni izmed lastnosti,
ki je k Jezusu pritegnila grešnike, bolne ljudi,
pa tudi male otroke
– prijaznost.
Jehova in Jezus sta prijazna do dobrih in hudobnih.
Jezus je bil prijazen tudi do tistih,
ki so bili do njega nesramni
in ki ga niso marali.
Zakaj pa?
V vseh okoliščinah je kazal to lastnost,
ker je vedel, kako dobro vpliva na ljudi,
pa tudi, da je v slavo Jehovu.
Kaj pa mi?
Komu lahko pokažemo prijaznost
in kdaj?
Obiskov je konec.
Prosim, če takoj greste.
Aha, oprostite.
Zakaj pa bi že morale iti?
Pa saj je še pet minut.
Je že v redu.
No, bomo zdaj šle, ampak se slišimo.
Sestra je pokazala zrelost.
S prijateljicami so se mirno odpravile,
kljub temu, da bi lahko še par minut ostale.
Pa bi lahko naredila še kaj?
To nas pripelje do prvega koraka k prijaznosti:
Pokaži empatijo.
Vprašaj se:
Kaj osebo mogoče skrbi
ali kaj v tem trenutku potrebuje?
In potem ... pokaži zanimanje,
tako da res poslušaš.
Se dobimo dol, bom samo minutko.
Dan.
Dan.
Sem se vam želela zahvaliti,
ker dobro skrbite za mojo prijateljico.
Ni za kaj.
Oprostite, da sem bila prej tako direktna.
Osebja je premalo, dela pa preveč.
Že s tem, da se zahvalimo, lahko ogromno dosežemo.
Medicinska sestra je to potrebovala.
Ko nam oseba pove, kako se počuti,
pa se trudimo govoriti prijazno in spoštljivo.
To je drugi korak.
Oseba bo začutila našo iskrenost.
Videla se bo iz našega govorjenja.
Pazimo na ton glasu in katere besede uporabljamo,
ker ne bi želeli sogovornika prizadeti.
Osebja je premalo, dela pa preveč.
Sploh se ni treba opravičevati.
Naredite veliko dobrega.
Verjetno zna biti težko.
Danes mi gre vse narobe.
Potem bo pa ta čaj prišel prav.
Ja, če ga ne bi polila,
pa nimam časa, da bi šla po drugega.
Ojoj, to pa je res bil dan in pol.
Ja.
Drugače sem Teja.
Maja. Me veseli.
Vas ne bom več motila.
Odlično!
Polepšala ji je dan.
Zdaj, ko je gospo malo spoznala,
bi ji lahko pomagala.
To je naš tretji korak.
Prijaznost ne zajema samo sočutja in besed,
ampak tudi dejanja.
Iščimo priložnosti, da bi drugim praktično pomagali.
Mogoče to od nas zahteva čas, energijo in sredstva.
Ampak ...
vredno se je potruditi.
To je za vas. Nekaj malega.
O, ne bi bilo treba.
Po takem dnevu je to res malenkost.
Najlepša hvala.
Lahko nekaj vprašam? -Mhm.
Kako poznate to gospo?
Vidim, da ima res veliko obiskov.
Smo dobri prijatelji.
Skoraj že družina.
Drugače smo Jehovove priče.
Aha, vi ste vedno zelo prijazni.
Hvala.
Anjo res že od malega poznam.
Prijazni smo zato,
ker imamo iskreno radi ljudi in ni nujno,
da jim bomo po tem lahko vedno oznanjevali.
Res pa je,
da bo oseba raje prisluhnila našemu sporočilu,
če se za njo zanimamo.
Ponovimo.
Omenili smo tri korake, kako kazati prijaznost.
Kot prvo:
Pokaži empatijo.
Razmisli, kaj osebo skrbi, kaj potrebuje.
Ko ti pove, kako se počuti, samo poslušaj.
Kot drugo:
Govori prijazno in spoštljivo.
Sogovornik bo začutil iskrenost v našem tonu glasu
in besedah.
Kot tretje:
Pomagaj.
Razmisli, kaj lahko narediš,
in mogoče boš lahko osebi celo oznanjeval.
Ampak ne pozabi:
prijaznost ni nekaj naučenega.
Tako kot Jezus imej rad ljudi
in zaradi ljubezni boš do drugih tudi prijazen.
Da bi bilo naše zanimanje za druge res iskreno,
se moramo pustiti voditi Božji Besedi.
Zato je pomembno,
da raziskujemo tudi podrobnosti iz svetopisemskih vrstic.
Poglejmo primer tega iz Mihove knjige.
In kako se ti je zdela Mihova knjiga?
Prej nisem vedela,
kako je povezana z glavno temo Biblije.
Poznala sem samo Miha 6:8,
ki je mamin najljubši stavek.
Ja, jaz tudi. Kako pa si se lotila preučevanja?
No, najprej sem raziskala ozadje,
da sem lahko videla celo sliko.
Super ideja! Ozadje je zelo pomembno.
Kako pa si našla informacije?
Pogledala sem navzkrižne navedenke.
To me je pripeljalo do 2. kroniške, poglavja 27 do 29.
Ta poglavja opisujejo čas, ko je prerokoval Miha,
in sicer v obdobjih, ko so kraljevali Jotam,
Ahaz in Ezekija.
Ahazovo kraljevanje je bilo žalostno obdobje.
Ahaz je bil grozen! Celo svoje otroke je žrtvoval v ognju.
Ljudje pa niso bili nič boljši.
Iz Svetega pisma izvemo,
da je tudi med vladanjem dobrih kraljev, kot je bil Jotam,
»ljudstvo še vedno ravnalo hudobno«.
In Mihova naloga je bila,
da razkrije to hudobijo.
Napovedal je tudi uničenje Samarije in Jeruzalema.
Ampak Jehova vedno daje upanje.
Res je, Jehova je zelo potrpežljiv, ampak ne v nedogled.
Mhm.
Ker je pravičen in želi zaščititi nedolžne ljudi,
je moral ukrepati in kaznovati Izraelce,
ampak kljub temu ni obupal nad njimi.
Prerokbe iz Mihove knjige pokažejo tudi,
da si je Jehova želel, da se vrnejo k njemu.
Imaš prav!
Miha je zvesto objavljal ostro Jehovovo sporočilo,
ki je podobno temu, kar je govoril Izaija.
Na primer, opazila sem, da je to, kar piše v Mihu 4:1–3
skoraj dobesedno enako temu, kar piše v Izaiju 2:2–4.
Zanimivo, a ne?
Ja, res zanimivo!
Všeč mi je, da si primerjala različna poročila.
To bom poskusila tudi pri drugih svetopisemskih knjigah.
Izaija je prerokoval prvi.
Oba preroka sta zvesto upoštevala Jehovova navodila,
čeprav je bilo videti, kot da se ponavljata.
Kaj praviš? A so si ljudje mislili:
Pa saj smo vse, kar govori Miha, že slišali od Izaija!
Ja, Miha pa je mogoče iz tega sklenil:
Jehova mora res imeti rad to ljudstvo
in želi, da razumejo to sporočilo.
Želim posnemati Miha in še naprej oznanjevati,
čeprav se zdi, da so ljudje to sporočilo že stokrat slišali.
Kaj pa je bilo tebi všeč?
Zanimiva mi je bila vrstica iz Miha 3:5.
Čakaj, ti bom kar prebrala. Tam o prerokih piše:
»Oznanjajo mir, ko imajo kaj jesti,
tistemu, ki jim ne da nič v usta, pa napovedujejo vojno.«
Hm, okej ... -Malo čudno, a ne? -Ja.
Ampak v bistvu mi je všeč,
ko naletim na vrstice, ki jih ne razumem čisto.
Takrat se moram ustaviti in dobro razmisliti.
Ko v publikacijah ne najdem veliko o neki vrstici,
si jo razdelim na več delov, potem pa se vprašam,
kaj točno vsak del pomeni.
Uuu, všeč mi je! Si bom zapisala.
Ustavi se; razišči vsak del vrstice posebej.
Torej, če pogledava najprej prvi del vrstice:
Jehova obsodi krive preroke,
»ki oznanjajo mir, ko imajo kaj jesti«.
Pogledala sem tudi v opombo, kjer piše:
»Medtem ko grizejo s svojimi zobmi.«
Hm, kaj misliš, kaj to pomeni?
Mogoče to pomeni,
da ko so ljudje dajali prerokom hrano,
so ti govorili o miru?
Ja! Dokler so ljudje prerokom dajali kaj dobrega,
na primer hrano,
so objavljali dobre novice.
Takoj, ko so jih ljudje nehali oskrbovati,
pa so ti isti preroki napovedovali vojno.
Razmišljali so samo, kaj bodo imeli od tega.
Bili so sebični, tako kot so ljudje danes.
Ta vrstica me je spomnila na to,
da so Jehovu zelo pomembni moji motivi
in kako ravnam z drugimi.
Vprašala sem se:
Ali drugim pomagam, ker jih imam res rada,
ali pa zato, ker upam, da bom dobila kaj v zameno?
In kar se tiče oznanjevanja:
Ali razmišljam, kaj mi paše,
ali pa uporabljam svoj čas in energijo,
da bi se naučila novega jezika
oziroma oznanjevala takrat, ko ljudem ustreza?
Tega ti lažni preroki sigurno ne bi delali!
Niso cenili svoje naloge.
Jehova jih je zato obsodil.
To me potolaži, ampak mi tudi da za misliti.
Iz tega se vidi, da je Jehova pravičen
in da skrbi za svoje ljudstvo.
Pa sva spet pri mamini najljubši vrstici.
Miha 6:8:
»O človek, Jehova ti je povedal, kaj je dobro.
Kaj tvoj Bog zahteva od tebe?
Samo to, da ravnaš pravično,
ceniš zvestobo in si skromen,
ko živiš v skladu z njegovo voljo.«
Res mi je všeč ta stavek! Je, kot da mi Jehova govori:
»Ni ti treba komplicirati!
Samo to je pomembno v življenju.«
Ja, ta stavek pove že vse, kar sva se pogovarjali.
Jehova je poslal Miha, da razkrije,
da ljudje ne ravnajo pravično,
ampak so pokvarjeni in sebični.
Po drugi strani pa je Miha ostal zvest in skromen.
Ni si prizadeval za ugled in slavo pri ljudeh.
Samo malo sva raziskovali,
pa sva našli toliko zanimivega v Mihovi knjigi!
Pomagala nama je, da sva upoštevali ozadje,
primerjali različna poročila
in se ustavili in razmislili o vsakem delu vrstice posebej.
To je bilo zabavno! A imaš čas, da raziskujeva še malo?
Ja, dajva! Poiščiva še kak zaklad v Mihovi knjigi!
Ko poglobljeno premišljujemo,
najdemo misli, ki jih lahko udejanjamo.
Lahko v Mihovi knjigi najdeš še kak dragulj?
Prisluhnimo zdaj bratu Malenfantu,
ki bo v jutranjem čaščenju poudaril,
kako nam koristi premišljevanje o Jehovovi ljubezni.
Slovesnost v spomin na Jezusovo smrt
nas vsako leto spomni,
kako zelo nas imata Jehova in Jezus rada.
In ta ljubezen,
ki sta nam jo izkazala Jehova in Jezus, nas spodbudi,
da tudi mi nekaj naredimo.
Ko razmišljamo o tem,
kako nam je Jehova priskrbel odkupnino,
želimo pokazati hvaležnost.
Besede iz 2. pisma Korinčanom 5:14, 15
nam to pomagajo še boljše razumeti.
Prosim, odprite Sveto pismo
pri 2. pismu Korinčanom 5:14, 15.
Tu piše:
»Žene [ali spodbuja] nas namreč Kristusova ljubezen,
saj smo spoznali, da je en človek umrl za vse,
ker so vsi umrli.
On je umrl za vse, da tisti, ki živijo,
ne bi več živeli zase, ampak za tistega,
ki je zanje umrl in je bil obujen.«
A ni zanimivo, kako se ta vrstica začne?
Tu piše, da nas Kristusova ljubezen »žene«,
da ne bi več živeli zase.
Ta izraz, da nas ljubezen »žene«,
ne pomeni, da se nas zdaj sili, da ne živimo več zase
ali da je izpolnjevanje Jehovove volje
samo neka obveznost, ki jo imamo.
Ne, pomen je precej globlji.
Glede na neki slovar beseda »gnati«
lahko med drugim pomeni,
da neka stvar v človeku
»vzbudi močan občutek ali reakcijo«.
A ni to dober opis tega,
kako Jezusova žrtev vpliva na nas?
V nas vzbudi močan občutek hvaležnosti.
Kaj pa naša reakcija?
Odkupnina nas spodbudi,
da želimo vse življenje izpolnjevati Jehovovo voljo.
To je naš odziv na Jehovovo čudovito darilo.
Tako je torej čutil apostol Pavel.
In ni mu bilo težko izraziti globokih občutkov
do Jezusove žrtve in to,
kako je ta vplivala na njega.
Odprimo Sveto pismo pri pismu Galačanom, 2. poglavje.
Galačanom, 2. poglavje,
20. vrstica.
Tu je Pavel opisal, kaj čuti do tega,
kar je Jezus naredil za njega.
Tu piše:
»Skupaj s Kristusom sem pribit na kol.
Zdaj ne živim več zase, ampak živim življenje,
ki je povezano s Kristusom.
Da, zdaj živim v skladu z vero v Božjega Sina,
ki me je ljubil in dal samega sebe zame.«
A ni lepo videti, kaj je Pavel čutil?
Na Jezusovo žrtev je gledal kot na nekaj osebnega,
kot da je Jezus umrl za njega.
In enako velja za nas.
Jezus je umrl za vsakega od nas,
zato da ne rabimo umreti za svoje grehe.
Še nekaj, kar je dobro, da imamo v mislih, je,
da je Jezusova žrtev
največji dokaz Jehovove radodarnosti.
To je še ena lepa misel.
Torej zdaj živimo »v skladu z vero v Božjega Sina«.
Kot vemo,
je Jehova najbolj radodarna oseba v vsem vesolju.
Od njega smo prejeli čudovito darilo
in to darilo je zelo zanimivo opisano
v 2. pismu Korinčanom 9:15.
Tu piše:
»Bogu naj gre hvala za njegov brezplačni dar,
ki ga ni mogoče opisati z besedami.«
Zanimivo,
»brezplačni dar, ki ga ni mogoče opisati z besedami«.
Odkupnina je torej tako izjemna,
da se je ne da popolnoma opisati,
ne da se popolnoma opisati njenih koristi
in vsega, kar je dosegla.
V reviji Stražni stolp (izdaja za javnost), 2017, številka 2,
je na strani 6 glede odkupnine pisalo naslednje,
in ta izjava se mi zdi zelo lepa:
»Jezusova žrtev je darilo,
ki je prišlo od najvišjega vira
in je rezultat največje ljubezni.
Še nikoli ni nihče žrtvoval za nas več,
kot je Bog Jehova.
In nobeno darilo ne poteši večje potrebe kot ta ena žrtev,
ki nas osvobaja greha in smrti.
Tako je,
nobeno darilo se neprecenljivi vrednosti odkupnine
ne more niti približati.«
Ta članek je res lepo opisal odkupnino.
Pri Jezusovi odkupni žrtvi ne gre samo za to,
da bomo mi rešeni.
V bistvu so z njo povezani še številni drugi blagoslovi.
Na primer, da bomo ozdravljeni vseh bolezni.
Poleg tega bo odkupnina omogočila,
da bo cela zemlja spremenjena v čudovit raj.
Seveda pa se vsi že najbolj veselimo tega,
da bo prišlo do vstajenja mrtvih.
Odkupnina je res »brezplačni dar,
ki ga ni mogoče opisati z besedami«.
Poglejmo, kaj je pojasnil apostol Peter.
Kako bi se morali odzvati na ta brezplačni dar?
Kaj bi morali narediti, ker imamo radi
in sprejemamo odkupnino?
Odprimo Sveto pismo
pri 1. Petrovem, 1. poglavje,
prebrali bomo 8. in 9. vrstico.
Zanimivo je, kako Peter pojasni to temo.
Napisal je:
»Kristusa ljubite, čeprav ga niste nikoli videli.
[In to je res. Kristusa res nikoli nismo videli.]
Čeprav ga ne vidite,
vseeno vanj verujete ter ste zelo srečni
in nepopisno veseli, saj ste prepričani,
da boste zaradi svoje vere rešeni.«
Takšno nepopisno veselje lahko občutimo,
ko skrbno razmišljamo o vsem,
kar je Jehova že naredil za nas,
o vseh njegovih obljubah za prihodnost
in o vsem, kar trenutno dela za nas.
Na primer, po svojem svetem duhu nam daje moč,
da mu lahko služimo, da ga lahko častimo
in da lahko že danes uživamo v življenju.
To je res izjemno.
Nič neobičajnega ni, da takrat, ko se ustavimo
in poglobljeno premišljujemo o vsem,
kar je Jehova že naredil za nas,
in o vsem, kar še bo naredil,
občutimo veliko veselje in notranji mir.
Jehovov duh nas napolnjuje z nepopisnim veseljem,
hvaležnostjo in zaupanjem v našega velikega Boga.
Točno to piše v pismu Rimljanom 15:13:
»Naj vas Bog, ki daje upanje,
napolni z velikim veseljem in mirom,
ker zaupate vanj.
Tako se bo vaše upanje
z močjo svetega duha še okrepilo.«
To je še en čudovit blagoslov!
Vse te lepe stvari,
ki sta jih Jehova in Jezus naredila za nas,
nas ženejo, da se odzovemo,
da tudi mi nekaj naredimo,
da slavimo njegovo veliko ime
in izpolnjujemo njegovo voljo.
Naše občutke dobro povzame naslednji psalm.
Odprimo skupaj knjigo Psalmov,
brali bomo 116. psalm, vrstici 12 in 14.
Torej Psalm 116:12 in 14.
V 12. vrstici piše:
»S čim naj povrnem Jehovu za vse dobre stvari,
ki jih je naredil zame?«
V 14. vrstici pa vidimo, kaj moramo mi narediti,
kaj je naš del:
»Izpolnil bom svoje zaobljube Jehovu
[izrekli smo na primer posvetitveno zaobljubo]
pred očmi vsega njegovega ljudstva.«
Kako se torej odzovemo na vprašanje:
S čim naj povrnem Jehovu?
Tako, da Jehovu izkažemo čast.
V življenju ni nič boljšega od tega,
da spoštujemo Boga in Kristusa
in da pri vsem, kar delamo,
izpolnjujemo Jehovovo voljo.
»S čim naj povrnem Jehovu?«
Claude in Sandra Sauvageau
sta si večkrat postavila to vprašanje.
Hvaležnost Jehovu jima je prinesla veliko blagoslovov.
Starša sta mi zelo pomagala,
da sem vzljubila oznanjevanje.
Oče me je enkrat ali dvakrat na teden vzel s sabo.
Iz službe je prišel domov, se preoblekel in sva šla.
Resnico sem sprejel, ker jo je sprejela moja mama, Rita.
V hiši je pustila knjige in začel sem jih brati.
Rekel sem si: »Vav! To je pravo življenje!
Tako bi tudi jaz rad živel.«
Bila sva sveže poročena.
Nisva imela nobenih obveznosti
in zdelo se nama je, da lahko narediva nekaj več.
Zato sva izpolnila prošnjo za šolo Gilead.
Dodeljena sva bila v Srednjeafriško republiko.
Tam sva se morala naučiti nov jezik.
Imela sva toliko tečajev,
da so nekateri morali čakati na vrsto.
Potem pa sem zbolela.
Zdravje se mi ni izboljšalo
in zdravnik je rekel, da se moram vrniti domov.
Moram reči, da je bilo težko.
Zelo težko se je bilo vrniti.
Najini cilji so se razblinili.
Nisva vedela, kaj narediti.
Zatem, ko sva se vrnila,
sva na enem od prvih okrajnih zborov
srečala okrajnega nadzornika, ki je tam imel govor.
Poznal me je že od malega in očitno je opazil,
kako se počutim, zato je prišel k meni.
Rekel mi je:
»Bila si v šoli.
Uporabi to šolanje.
Ne ustavi se.
Ne razmišljaj o tem, česar ne moreš narediti,
ampak se osredotoči na to, kar lahko narediš.«
Ta nasvet mi je spremenil življenje.
Počasi se je moje zdravje izboljšalo
in lahko sva začela spet pionirati.
Malo kasneje sem dobil ponudbo za službo
in preselila sva se sem, v Združene države.
Glede občine sva imela na izbiro tri jezike:
angleščino, francoščino in španščino.
In španska občina je bila ustanovljena
samo nekaj mesecev pred tem.
Zato sva si s Sandro rekla:
Zakaj ne bi svojega šolanja uporabila,
da bi pomagala tej občini?
Ja, nov jezik ... Sandra ima dar za jezike
in naučila se ga je v par mesecih.
Jaz ... jaz imam pa trdo glavo.
Moral sem se učiti in učiti in učiti.
Zdaj sva v tej občini že 25 let in zelo uživava.
Že govoriva špansko, no, vsaj poskušava,
in res, doživela sva ogromno lepega.
Ko si starejši, se okoliščine spremenijo.
Mogoče imaš zaradi tega malo več skrbi.
Ampak Jehova nama je vedno pomagal in želi,
da dava to, kar lahko, ne pa tega, česar ne moreva.
Potem pa nama je Jehova odprl še ena vrata.
Stara sva bila že čez 50 in sodelovala sva z RGO-jem.
Potem pa se je pojavila priložnost,
da greva delat v Warwick.
Bratje in sestre, ki so šli tja delat,
so se vrnili res navdušeni.
Povedali pa so, da je fizično zelo naporno,
zato sem si mislila:
Moram začeti trenirati.
Ampak nekaj ni povedala.
V dnevno sobo je prinesla malo lestev
in to je bilo za trening.
Hodila je gor in dol, gor in dol, gor in dol,
vse kakih 15 minut.
Toliko, da je dobila kondicijo.
Bilo jo je zelo zabavno gledati, kako telovadi.
Ampak tako se je pripravila.
Delovalo je.
Oba skupaj Jehovu služiva že več kot 100 let.
Lahko sva sodelovala z LNG-jem,
oznanjevala v zaporih in pristaniščih.
Res sva okusila, da ne glede na to,
koliko damo Jehovu, nam on da veliko več.
Dal nama je življenje, ki ga niti slučajno ne obžalujeva.
Še vedno sva goreča, polna entuziazma
in to hočeva prenesti tudi na mlajše.
To zelo rada delava.
Ne misliva se upokojiti.
Še naprej bova služila Jehovu.
V bistvu je služenje Jehovu najboljša stvar v življenju.
Zakaj bi se potem ustavila?
Iz hvaležnosti Claude in Sandra
še vedno goreče služita Jehovu.
Hvaležnost Jehovu za vse, kar je naredil za nas,
pa je tudi tema glasbenega videoposnetka za ta mesec.
Res se čutimo blizu našemu Bogu,
ki je tako velikodušen do nas.
Dal nam je svojo Besedo,
ki je polna dragocenih smernic in nasvetov.
Daje nam priložnosti,
da drugim prijazno in sočutno pomagamo.
In vedno znova nas spominja,
da smo mu zelo pomembni in nas ima rad.
Zdaj pa imamo za vas nekaj posebnega:
Vabilo za regionalno zborovanje
»Lahko si večno srečen«,
ki bo to leto.
Sreča
– mnogi verjamejo, da bodo srečni,
če se jim bodo dogajale lepe stvari.
Kaj pa takrat, ko se nepričakovano zgodi kaj slabega?
Ali je možno, da smo kljub temu srečni?
Pred skoraj 2000 leti je Jezus učil,
da prava sreča
izvira iz tesnega prijateljstva z našim Stvarnikom:
»Srečni tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb [...].
Srečni tisti, ki so blagi [...].
Srečni tisti, ki so usmiljeni [...].
Srečni tisti, ki so čistega srca [...].
Srečni tisti, ki delajo za mir.«
Te Jezusove besede so še vedno zelo uporabne.
Obiščite regionalno zborovanje Jehovovih prič
z naslovom »Lahko si večno srečen«.
Svetopisemski govori, intervjuji
in videoposnetki bodo pokazali,
kako lahko Jezusove besede
ljudem pomagajo najti pravo srečo.
Zborovanja bodo potekala po vsem svetu
in vstopnine ni.
Najbližjo lokacijo poiščite na jw.org.
Prisrčno vabljeni!
Prosimo, delite vabilo na to čudovito zborovanje
z družino in sosedi.
Prav tako z veseljem objavljamo izid
pesmi za letošnje zborovanje,
z naslovom Srečne te oči!
Pesem in besedilo sta že na voljo za prenos
v JW Library® in na jw.org.
Spodbujamo vas, da doma vadite to pesem,
zato da jo boste lahko na zborovanju peli iz vsega srca.
Prav tako bomo v tednu od 20. aprila 2026
pesem Srečne te oči!
zapeli na koncu shoda med tednom.
Video razglednica za ta mesec
prihaja z najbolj obiskanega karibskega otoka
– iz Dominikanske republike.
Tam najdemo najvišji gorski vrh Karibov
in tudi zelo cenjen in redek modri jantar.
Če se odpravite na izlet v gore ali do katerega od slapov,
lahko srečate edinstvene živali, na primer vrsto legvana,
solenodona, ki mu rečejo aguta,
ali vrsto glasnih ptic, ki jih enostavno ne morete zgrešiti.
Prebivalci Dominikanske republike
so topli in živahni ljudje,
s katerimi se takoj počutite kot doma.
Na druženjih radi postrežejo
bogato enolončnico, sancocho.
Od tam izvira tudi merengue,
živahna zvrst glasbe in plesa,
ki je domačinom v krvi.
Dominikanska zastava je edina zastava,
na kateri je Sveto pismo.
Odprto je pri Janezu 8:32, kjer piše:
»Resnica vas bo osvobodila.«
Te besede se izpolnjujejo.
Na tisoče prebivalcev je spoznalo svetopisemsko resnico
in se osvobodilo nacionalizma in verskih laži.
Oznanjevanje se je začelo aprila 1945,
ko sta na otok prišla misijonarja
Lennart in Virginia Johnson.
Še isti dan sta z ljudmi začela preučevati Sveto pismo.
Kasneje je na otok prišlo še več misijonarjev
in v misijonarskem domu so organizirali shode.
Tako je v samo treh letih
število naraslo na 110 oznanjevalcev.
To pa ni bilo vsem všeč.
Ko je bil na oblasti Rafael Trujillo,
so bratje in sestre bili hudo preganjani.
Trujilla je podpiral Vatikan,
tako da je ta imel veliko moč.
Vse cerkve na otoku so morale obesiti napis
»Bog v nebesih, Trujillo na zemlji«.
Ampak Priče niso naredile kompromisa.
Oblast je njihovo delo prepovedala leta 1950
in še enkrat čez sedem let.
Bratje in sestre so bili v tem času res zdržljivi,
prilagodili so svoje oznanjevanje
in na skrivaj tiskali publikacije.
To lahko vidimo tudi v tej uprizoritvi.
Kljub prepovedi je bilo v Dominikanski republiki
vse več Prič.
Leta 1960 so drugo prepoved umaknili.
Danes več kot 38.000 oznanjevalcev
vsak mesec vodi več kot 45.000 svetopisemskih tečajev!
Shodi potekajo v španščini, haitijski kreolščini,
ameriškem znakovnem jeziku, angleščini,
mandarinščini in ruščini.
150 kilometrov stran od prestolnice
se v gorah skriva majhno mesto Constanza.
Tam je občina Los Laureles, kjer je 134 oznanjevalcev,
od tega jih kar 36 redno pionira.
Bratje in sestre v tej občini so res goreči.
Vsak mesec povprečno vodijo
več kot 170 svetopisemskih tečajev!
Na oznanjevanju res uživajo.
Pa ne samo zaradi čudovitega razgleda na gore,
ampak predvsem zaradi iskrenih ljudi,
ki želijo spoznati več o Jehovu.
Kot ste lahko slišali,
vam bratje in sestre iz občine Los Laureles – Constanza
pošiljajo prisrčne pozdrave!
To je JW Broadcasting
iz svetovnega središča Jehovovih prič.

JW Broadcasting – april 2026