JW subtitle extractor

Dobrodošli na JW Broadcastingu®.
Kakšen oče je Jehova?
To bomo videli v tej oddaji, izvedeli pa bomo tudi,
da se lahko počutimo varne,
ker smo del njegove družine.
Spoznali bomo sestro,
ki se je trdno držala svojega očeta, Jehova,
ne glede na to, kaj slabega se ji je zgodilo.
V Nahumovi knjigi pa bomo kopali za zakladi.
Z veseljem vam predstavljamo tudi dve novi seriji.
Prva poudarja, kako nas Jehova ljubeče šola,
ko se damo na razpolago, da mu služimo polnočasno.
Druga pa nas bo odpeljala v zakulisje.
Videli bomo, kako izgledajo različne teokratične naloge.
To je JW Broadcasting.
Na kaj pomisliš, ko slišiš besedo »oče«?
Na ljubečega in sočutnega moškega, ki skrbi za družino?
Ali na nekoga, ki družino zanemarja
oziroma je do nje celo nasilen?
Veliko je odvisno od tega,
kakšen je tvoj oče zdaj oziroma kakšen je bil.
Zakaj zdaj govorimo o očetu?
En razlog je,
da Sveto pismo za Jehova pravi, da je naš oče.
Res je, da se v Svetem pismu pojavlja
veliko nazivov za Jehova.
Ampak Jezus je pogosto uporabljal besedo »oče«.
To jasno pokaže, kako Jehova hoče, da gledamo nanj.
Podobno je z Jezusom.
V Svetem pismu zanj najdemo veliko nazivov:
spreten delavec, Beseda, nadangel Mihael.
Ampak najbolj je znan kot Jehovov Sin.
In zaradi Jezusove odkupne žrtve
Jehova tudi na nas, nepopolne ljudi,
gleda kot na svoje otroke.
In Jehova si želi imeti takšen tesen, ljubeč,
očetovski odnos tudi s tabo.
Beseda »oče« poudari, kaj Jehova čuti do nas.
On ima rad družine.
Poglejmo, kako je to opisano v knjigi Izaija 64:8:
»Jehova, ti si naš Oče.
Mi smo glina, ti pa si naš Lončar;
vsi smo izdelek tvojih rok.«
Kako lepe besede: »Jehova, ti si naš Oče«!
Ne glede na to, kakšnega očeta smo imeli,
smo lahko sigurni, da je Jehova izjemen oče.
Sveto pismo veliko govori o tem, kakšen oče je.
A si vedel, da v štirih evangelijih
Jezus uporabi besedo »oče« več kot 160-krat?
Kaj se naučimo?
Za Jehova smo del njegove družine.
Bolj ko razumemo, kakšen oče je Jehova,
kakšno osebnost ima in kaj čuti do nas,
bolj ga imamo radi in mu zaupamo
kot našemu nebeškemu Očetu.
S tem v mislih govorimo malo
na kakšni osnovi smo lahko Jehovovi prijatelji.
Preberimo 1. Mojzesovo 1:26, 1. del.
Tu je opisan pogovor med Jehovom in Jezusom
o ustvaritvi zemeljskih otrok:
»Bog je potem rekel:
‚Naredimo človeka po svoji podobi, nam podobnega.‘«
Jehova je ljudi ustvaril »po svoji podobi«.
To je logično.
Otroci so pogosto v marsičem podobni svojim staršem.
Torej, v čem vse smo mi podobni Jehovu?
Ne govorimo o videzu – Jehova je duhovno bitje.
En namig najdemo v 1. Janezovem 4:8:
»Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, [in zakaj?]
ker Bog je ljubezen.«
To, da smo ustvarjeni po Božji podobi,
pomeni, da lahko kažemo njegove lastnosti,
na primer ljubezen.
Jehova je sočuten in skrben oče,
ki ima rad svojo družino.
In ker smo kot njegovi otroci
ustvarjeni po njegovi podobi,
ga lahko imamo tudi mi radi
in občutimo njegovo ljubezen.
Ja, ljubezen je osnova,
temelj našega prijateljstva z Jehovom.
Poglejmo tri načine, na katere Jehova kaže,
da ima rad svoje otroke.
Prvič, kot ljubeč oče skrbi za nas.
V 1. Petrovem 5:7 piše:
»Preložite nanj vse svoje skrbi,
ker mu je res mar za vas.«
Skrb za nekoga lahko pomeni,
da se poskrbi za njegove fizične potrebe, in to je dobro.
Ampak, a to pomeni,
da Jehova za nas skrbi samo v fizičnem pogledu?
Ne.
Poglejmo, kaj piše v 2. Korinčanom 1:3, 4:
»Naj bo hvaljen Bog in Oče
našega Gospoda Jezusa Kristusa,
Oče, ki kaže najgloblje usmiljenje, in Bog vse tolažbe.
On nas tolaži, kadar koli trpimo.«
Jehova je »Oče, ki kaže najgloblje usmiljenje,
in Bog vse tolažbe.«
Torej ja, Jehova skrbi za naše fizične potrebe,
ampak to niti približno ni vse.
Ni brezčuten.
Želi skrbeti za nas, želi nas tolažiti.
Za nas skrbi v fizičnem, čustvenem
in duhovnem pogledu.
Ponazorimo: Predstavljaj si, da se poškoduješ
in greš k zdravniku.
Pove ti, da rabiš zdravljenje, in ti zagotovi,
da bo lepo poskrbel za tebe.
Kaj pa, če ta zdravnik ni samo izkušen,
ampak je tudi tvoj oče?
Tako zdravljenje postane njegova prioriteta.
Poleg tega te ne bo samo zdravil.
Vsak dan bo skrbel za tebe.
To je tolažilno!
Našemu očetu je mar za nas, ima nas rad.
Takšen je Jehova.
Res je, da je spreten zdravnik in da je že določil dan,
ko bo odstranil bolečino in trpljenje.
Ampak naredil bo še veliko več.
On je »Oče, ki kaže najgloblje usmiljenje,
in Bog vse tolažbe.«
Osebno se zanima za nas
in vsak dan skrbi za nas.
To bo delal do konca te stvarnosti
in potem vso večnost.
A si že izkusil Jehovovo nežno skrb in tolažbo?
Je zate poskrbel po duhovni družini
– po bratih in sestrah v občini,
ki posnemajo njegovo ljubezen in najgloblje usmiljenje?
Mogoče pa te je Jehova okrepil ali potolažil
po kakšnem svetopisemskem poročilu.
Ali pa si se iz določene vrstice
naučil kaj novega glede Jehovovih obljub.
Jehova skrbi za nas, ker nas ima rad.
In ker se njegova ljubezen ne bo nikoli končala,
bo za nas skrbel vso večnost.
Poglejmo drugi način,
kako Jehova kaže, da je ljubeč oče.
Dovoli nam, da z njim odprto komuniciramo.
Da bi bila družina srečna, je nujno,
da brez zadržkov komunicira.
Mnoge družine si med kosilom povejo,
kaj se jim je zgodilo čez dan.
V 1. Petrovem pismu smo brali,
da nas Jehova vabi, da preložimo »nanj vse svoje skrbi«.
Ampak on je v nebesih.
Kako lahko z njim odprto komuniciramo?
Tako, da molimo.
V molitvi mu lahko povemo,
kar koli nam je tisti trenutek pomembno:
Kaj nas skrbi, kaj nas razveseljuje, kakšne cilje imamo.
Zahvalimo pa se mu tudi za vse, kar dela.
Jehova posluša naše molitve,
tako kot ljubeč oče posluša sina ali hčerko.
Ampak to, da naše molitve posluša, ni vse.
Nanje tudi odgovarja.
Jehova je biblijske pisce navdihnil,
da so njegove misli zapisali za nas.
Ko beremo in poglobljeno premišljujemo o Svetem pismu
in o duhovni hrani,
ki nam jo daje »zvesti in preudarni suženj«,
Jehova s svojim svetim duhom
našo pozornost usmeri na to, kar moramo slišati.
Tako naše misli usmeri k svojim.
Na naše molitve pa lahko odgovori
tudi po svojih služabnikih
ali celo po tistih, ki mu še ne služijo.
Dobro je, da smo pozorni, kako nam Jehova odgovarja.
Ni slabo, če si to zapišemo in vsake toliko pogledamo.
Zakaj pa moramo včasih čakati,
da nam Jehova odgovori na molitve?
A to pomeni, da naša situacija Jehovu ni pomembna,
da smo tako rekoč zadnji v čakalni vrsti?
Seveda ne!
Lahko gre preprosto za to, da moramo biti potrpežljivi,
ali pa da nam Jehova ni odgovoril na način,
na katerega smo upali.
Predstavljaj si družino,
ki se pelje na obisk k starim staršem.
Oče in mama vesta, da se bodo vozili 10 ur.
Kaj je prva stvar, ki jo otroci vprašajo?
»A smo že tam?«
Seveda si želijo, da bi tja prišli čimprej,
ampak ne glede na to, kolikokrat bodo vprašali,
bo pot trajala isto.
Samo ostati morajo potrpežljivi
in se med potjo z nečim ukvarjati.
Tudi mi molimo, da bi prišel konec,
in najraje bi videli, da že danes.
Jehova tako rekoč sprašujemo: »A smo že tam?«
In prav je, da molimo za to.
Ampak tako kot otrok v avtu,
moramo biti potrpežljivi, ko čakamo na odgovor.
In čeprav potovanje traja,
otroci na njem niso sami.
Z njimi sta starša.
Podobno je z nami:
Potrebujemo potrpežljivost,
ampak ne pozabimo, da je naš oče Jehova
na tej poti z nami.
Ta stvarnost bo uničena ob pravem času.
In če bomo zaposleni v Jehovovem delu,
bo čas hitreje minil.
Včasih pa mogoče ugotovimo,
da nam Jehova na našo molitev odgovarja z »ne«.
Ljubeč starš mora včasih svojemu otroku reči »ne«.
Spomnimo se apostola Pavla.
Mučilo ga je nekaj, čemur je rekel »trn v telesu«.
Pomislimo:
Jahova je dal Pavlu moč, da je za druge delal čudeže.
V tem primeru pa je Pavel trikrat molil,
da mu Jehova odstrani trn.
In kaj je bil odgovor?
»Ne.«
Jehova mu je rekel,
da mu je »dovolj [njegova] nezaslužena dobrota«.
Odločil se je, da ne bo odstranil trna,
ampak da bo Pavlu dal moč, da vztraja,
in to kljub temu »trnu«.
Jehova tudi nam pomaga,
da uspešno zdržimo preizkušnje.
S svojo zdržljivostjo dokazujemo,
kako zelo radi ga imamo in da mu zaupamo.
Tudi če moramo potrpežljivo čakati
na odgovor na molitev,
ali pa je, kot pri Pavlu, odgovor »ne«,
smo lahko sigurni, da nas ima Jehova rad.
Poglejmo, kaj je Jehova navdihnil Janeza,
da zapiše v Janezovem evangeliju,
14. poglavje, 21. vrstica.
Jezus je rekel:
»Kdor sprejme moje zapovedi in jih izpolnjuje,
me ima rad.
In tega, ki ima rad mene, bo imel rad moj Oče.«
Ko se po najboljših močeh trudimo posnemati Jezusa,
nam Jehova pravi, da nas ima rad.
In ko nam Jehova to reče, to tudi resno misli.
Izjemna čast je, da lahko z našim ljubečim Očetom
brez zadržkov komuniciramo.
Poglejmo skupaj še en način,
kako Jehova dokazuje, da je ljubeč Oče.
Pridno dela, da bi poskrbel za svojo družino.
Vsak starš lahko potrdi,
da je vzgajati otroke lepa izkušnja,
ampak zahteva trud.
To drži že, če so otroci pridni.
Verjetno pa so imeli naši starši kdaj
z nami še malo več dela.
Pomislimo, kaj vse starši delajo za svoje otroke.
Priskrbijo jim hrano in obleko,
z njimi preživljajo prosti čas,
poskrbijo za njihovo zdravje, izobraževanje
in jih disciplinirajo.
Čakaj – jih disciplinirajo?
Ob tem pogosto pomislimo na kaznovanje,
ki je lahko del discipliniranja.
Izvirni izraz za to besedo v Svetem pismu zajema
poučevanje, vzgajanje, šolanje, pa tudi kaznovanje.
To je torej nekaj dobrega
– je del šolanja in vzgajanja.
Jehova hoče, da bi živeli večno,
zato nas včasih disciplinira.
To pomeni, da nas vodi, šola, vzgaja in opominja,
da bi postali še bolj duhovni ljudje.
To dela po Svetem pismu,
po duhovni hrani od »zvestega in preudarnega sužnja«
in po zrelih bratih in sestrah.
Vse to nam pomaga, da mu še boljše služimo.
Dober starš se mora zelo truditi.
Mnogi med vami to z veseljem delate
in Jehova zelo ceni vaš trud.
Tudi on se zelo trudi za nas.
Pravzaprav kot ljubeč oče
v naše dobro dela že na tisoče let.
Za trenutek pomisli na kaj iz stvarstva, v čemer uživaš:
na čudovit sončni zahod,
okusen obrok, glasbo in petje,
dišeče cvetlice in na druženje s prijatelji in družino,
pa tudi v duhovnem smislu nam nič ne manjka.
Vsa ta darila prihajajo od našega očeta, Jehova.
On se za svojo družino zelo trudi,
ker jo ima rad.
Na začetku govora sem vprašal, na kaj pomisliš,
ko slišiš besedo »oče«.
Rekli smo, da je odgovor precej odvisen od tega,
kako je z nami ravnal naš oče.
Kaj pa, če si odraščal brez očeta?
Preberimo Jehovove ljubeče besede, namenjene tebi,
ki jih najdemo v 68. psalmu, v 5. vrstici:
»Bog, ki je v svojem svetem bivališču,
je Oče sirot in zaščitnik vdov.«
Jehova iz »svojega svetega bivališča«, iz nebes,
vidi tvojo situacijo in zate pravi,
da si pomemben član njegove družine.
A si opazil, kaj piše v vrstici,
kdo je »Oče sirot in zaščitnik vdov«?
Bog, Jehova.
Drugače povedano, Jehova ti pravi: »Jaz sem takšen.
Vem, da nimaš očeta ali njegove podpore.
Ampak imaš mene.
Jaz sem tvoj oče.«
Kaj pa, če imaš očeta ali družino,
ampak ti nasprotujejo, ker častiš Jehova?
Poglej, kaj je obljubljeno
v Markovem evangeliju 10:29, 30.
Jezus je rekel:
»Zagotavljam vam: nikogar ni,
ki bi zaradi mene in dobre novice
zapustil hišo, brate, sestre,
mamo, očeta, otroke ali polja,
pa ne bi zdaj, v tem času, dobil stokrat toliko
– hiš, bratov, sester, mam, otrok in polj –
skupaj s preganjanji,
v prihodnji stvarnosti pa večno življenje.«
Tudi če so te starši
ali družinski člani zapustili zaradi vere,
ne pozabi: si del Jehovove družine.
Po vsem svetu je milijone Jehovovih častilcev,
ki te imajo radi.
Nikoli pa ne bomo izgubili upanja,
da bodo tudi tvoji družinski člani
spoznali Jehova in ga vzljubili.
Ne glede na to, kakšne so naše okoliščine,
smo Jehovovi služabniki
in zato del njegove izjemne družine.
Smo Jehovovi otroci
in on nas bo vedno imel rad.
Kmalu bo uničil ta svet
in vzpostavil novega, kjer greha ne bo več,
pa tudi vsi drugi problemi bodo rešeni.
Do takrat pa bo nežno skrbel za nas,
poslušal naše molitve
in na njih tako ali drugače odgovarjal.
In še naprej bo trdo delal
in svojo družino pripravil na večno življenje.
Jehova dela vse to in še veliko več.
Zakaj? Ker ima rad svojo družino!
Zato smo mu zelo hvaležni in tako kot Izaija pravimo:
»Jehova, ti si naš Oče.«
Ko je bila sestra Bethel Rodish stara 22 let,
se je veselila tega, da bo služila v svetovnem središču.
Ampak možganski tumor ji je prekrižal načrte.
Njeno zgodbo najdemo
v Prebudite se!, 8. avgust, leta '90.
Od takrat je videla še več dokazov,
da je Jehova nedvomno njen oče.
Bilo je proti koncu septembra
in nekega jutra me je poklical brat iz Brooklyna.
Povabil me je, da bi za tri mesece prišla delat v Betel.
Morala sem se opravičiti in prekiniti pogovor,
ker sem imela pregled pri zdravniku.
Imela sem slikanje možganov.
Po nekaj minutah me je poklical zdravnik in mi rekel:
»Imate možganski tumor.
Moramo poklicati vašo družino.«
Imela sem dve operaciji in kirurg, ki me je operiral,
je bil odličen.
Po drugi operaciji mi je kirurg povedal, da je zelo vesel,
ker je uspel povsem odstraniti tumor.
V manj kot enem letu sem spet normalno živela.
Spomladi leta '90 sem se preselila v Brooklyn
in tam sem spoznala Boba.
Služil je v Betelu.
Zaročila sva se in oddala prošnjo za Betel.
Bila sva navdušena, ko sva bila sprejeta.
Čez nekaj let pa sem izvedela, da sem noseča.
Zelo kmalu sva imela čudovito družino.
Imela sva dva otroka in pričakovala sva tretjega.
Ko pa sem bila noseča malo več kot tri mesece,
se je zgodila tragedija.
Izgubila sva otroka.
Ko sva bila v bolnici,
je moja mama skrbela za otroka.
Zelo sem ji bila hvaležna, ker jima je povedala,
da dojenček ne bo prišel domov.
Ko sva se vrnila, sta otroka pritekla k nama.
Jaz pa nisem mogla govoriti,
ker sem bila preveč žalostna.
Bob nas je vse objel
in otrokoma povedal, da je dojenček umrl.
Ker sva poznala svoja otroka
in situacijo, v kateri smo bili,
se nama je zdelo dobro,
da jima direktno poveva, kaj se je zgodilo,
in da v življenju pride do takšnih žalostnih stvari.
Tako smo lahko kot družina šli čez ta proces žalovanja.
Zelo težko mi je bilo,
ko sem prišla v spalnico in videla otroška oblačila,
ki sem jih prejšnji dan zlagala.
Kaj naj zdaj z njimi?
Minilo je pet mesecev.
Spomnim se, kako sem enkrat, ko smo šli na shod,
vstopila v dvorano, ampak nisem mogla zadržati solz.
Zato sem se takoj obrnila in šla nazaj v avto.
Dve dragi sestri sta to opazili.
Prišli sta za mano in se usedli v avto.
Pustili sta mi, da sem govorila o dojenčku,
o otrocih, res sta poslušali.
Držali sta me za roko, me spravili v smeh
in kmalu smo šle vse skupaj nazaj v dvorano.
Jehova nam je bil vedno ob strani.
Dal nam je prijatelje v občini.
Vedela sva, da so zelo zaposleni.
Ampak so si vzeli čas
in ob petkih zvečer prišli na večerjo.
Sedeli smo in klepetali o različnih stvareh.
To mi je pomagalo, da sem misli preusmerila drugam,
da se nisem ves čas osredotočala na to nevidno breme.
Ker sem po bratih in sestrah
sama okusila Jehovovo ljubezen,
sem odločena, da tudi jaz drugim kažem to ljubezen.
Zato se trudim, da drugim redno pošljem sporočilo,
napišem kartico ali pa jim rečem: »Rada te imam.«
»Mislim nate.«
»Vedno sem ti na voljo.«
V življenju sem večkrat občutila,
kako mi je Jehova pomagal
na zelo specifičen način.
Mislim, da smo bili vsi že kdaj preveč utrujeni
in smo si mislili:
Danes pa ne morem na oznanjevanje ali na shod.
Ko sem bila fizično utrujena, mi je Jehova dal moč
in ko sem bila čustveno na tleh, me je dvignil.
Na lastni koži sem občutila besede
iz 5. Mojzesove 33:27:
»Bog je že od nekdaj tvoje zavetje,
pod teboj so njegove večne roke.«
Iz preizkušenj sem se naučila,
da lahko z Jehovovo pomočjo zdržim čisto vse.
Če razvijamo krščanske lastnosti, na primer vero,
nam to da moč, da zdržimo preizkušnje.
Točno to dela sestra Rodish.
Te lastnosti pa lahko razvijamo tudi tako,
da začnemo služiti polnočasno.
Te naloge nam pomagajo, da duhovno rastemo
in še bolj posnemamo
našega nebeškega očeta, Jehova.
Zato z veseljem objavljamo izid nove serije:
V polnočasni službi razvijamo krščanske lastnosti.
Ta serija bo poudarila,
kako so teokratične naloge
bratom in sestram pomagale v vsakodnevnem življenju
kazati lastnosti sadu duha.
Uživajte v ogledu prve epizode serije
V polnočasni službi razvijamo krščanske lastnosti:
Ljubezen.
Odraščal sem v majhnem mestu.
Tam je bila večina ljudi iste kulture.
Vsi so podobno razmišljali in podobno ravnali.
Ko sem se potem pridružil
skupini za gradnjo kraljestvenih dvoran,
je bila to za mene velika sprememba.
Šel sem iz okolja, kjer je prevladovala ena kultura,
v okolje, kjer je bilo veliko različnih jezikov in kultur.
To mi je pomagalo videti,
da je bila moja ljubezen nekoliko omejena,
da sem jo kazal samo eni skupini ljudi oziroma kulturi.
Ugotovil sem, da imam malo predsodkov.
Služim v skupini za gradnjo kraljestvenih dvoran.
Zelo uživam, ker skupaj delamo,
skupaj živimo in včasih celo skupaj jokamo.
Smo prava družina.
Ko sem začela delati
v skupini za gradnjo kraljestvenih dvoran,
sem morala zapustiti brate in sestre,
ki sem jih bila navajena,
in prijatelje, ki so živeli blizu.
Na tej novi dodelitvi sem dobila občutek,
da ne dobim več toliko ljubezni, kot sem jo prej.
Iz 1. Korinčanom 13:4 sem ugotovila,
da mogoče kažem samo en vidik te ljubezni,
ampak morala sem se še bolj potruditi,
da bi kazala iskreno ljubezen.
Prihajam iz tujine
in ena od glavnih stvari,
ki sem se jo naučil v okrajnem delu, je,
da sem še bolj ljubeč in sočuten.
Na primer, brat je zamudil na shod
in med mojim govorom je začel dremati.
Seveda ne mislim, da sem najboljši govornik na svetu,
ampak ko sem videl, da zamuja in potem še spi,
mi je to šlo na živce.
Vedel sem, da ni ljubeče, da tako razmišljam,
ker ta brat dela po 12 do 16 ur, 6 dni na teden.
Ker moja družina ni v resnici,
so mi bratje in sestre kot družina.
Njihovo življenje ni enostavno
in morajo se zelo potruditi, da ostanejo zvesti.
Želim se jim karseda hitro približati.
Ampak včasih je to izziv
in zaradi tega sem celo užaljena.
Kako to, da se nočejo tako hitro odpreti?
Potem pa mi Mike reče:
»Tudi ti se včasih težko odpreš drugim.«
Takrat pomislim: Ja, ja, to je res.
Tako se učim, da sem bolj potrpežljiva s sestrami,
bolj ljubeča in da se res potrudim,
da jih boljše razumem.
Jehova oblikuje vse nas, ampak res sem prepričan,
da je to, da sodelujem pri gradnji kraljestvenih dvoran
še pospešilo moje oblikovanje.
Zdaj se ne osredotočam na raso, kulturo ali jezik,
ampak na ljudi.
Ko sem se pridružila gradbeni skupini,
je bilo, kot da mi Jehova govori:
»Ceba, misliš, da veš, kako kazati ljubezen.
Misliš, da razumeš, kaj je prava ljubezen,
ampak naj ti pokažem,
kakšna je v resnici prava ljubezen.«
Ko se zdaj seliva iz kraja v kraj,
lahko povsod spletem tesna prijateljstva.
Obema je zelo koristilo, da sva v polnočasni službi.
Pomagalo nama je, da sva še bolj ljubeča
in sočutna do bratov in sester.
Polnočasna služba mi pomaga,
da imam brate in sestre bolj rada.
Ker jih boljše razumem, sem do njih bolj ljubeča.
Vse to pa mi pomaga tudi v zakonu.
Na primer, okrajno delo me je naučilo,
da znam prisluhniti sestram,
s tem pa seveda tudi možu.
A si opazil, kakšne so koristi,
če razvijamo bratsko ljubezen?
S soverniki smo si bližje, bolj smo sočutni,
razumevajoči in potrpežljivi.
Naj ta serija vse nas spodbudi, da razmislimo,
ali bi se lahko tudi mi dali na razpolago
in Jehovu služili polnočasno.
Na začetku oddaje smo rekli,
da nas Jehova kot ljubeč oče včasih disciplinira.
To pogosto dela tako, da nas opominja.
V jutranjem čaščenju bo brat Troy Snyder pojasnil,
kako lahko imamo pravilen pogled
na Jehovove opomine.
Kako se odzoveš, ko ti nekdo reče:
»Samo, da te spomnim«
in ti pove nek opomin,
nekaj, kar že veš?
A se takrat izklopiš
in si rečeš: Saj to pa ni nič novega?
Ali pa te opomin vznemiri,
ker te spomni na to, česar nisi naredil?
Mogoče pa te potre, ker v tebi vzbudi občutek,
da nisi dovolj dober.
Na Jehovove opomine
pa bi se morali odzvati čisto drugače.
Poglejmo, kako.
Odprimo Sveto pismo.
Videli bomo, kakšno moč imajo Jehovovi opomini
in kako vplivajo na nas.
Psalm 119:2, 3:
»Srečni tisti, ki upoštevajo njegove opomine,
ki ga iščejo z vsem srcem.
Ti ne ravnajo nepravično,
živijo tako, kot je všeč njemu.«
Torej smo srečni takrat,
ko upoštevamo Jehovove opomine.
Pomagajo nam boljše razumeti stvari,
jih videti z drugega zornega kota.
Okrepijo našo odločenost, da bomo zvesti.
Kot smo brali,
nam pomagajo živeti tako, kot je všeč Jehovu.
Opomine pa še posebej potrebujemo, ko smo v težavah.
Lahko bi rekli,
da so kot prometni znaki na avtocesti.
V tem kaotičnem svetu nas usmerjajo,
nam kažejo, kam naj gremo.
Vemo, kdaj smo na pravi poti
in če zgrešimo izvoz, nam pomagajo nazaj,
da gremo spet v pravo smer.
Poglejmo zdaj en primer.
Odprimo Sveto pismo in preberimo opomin,
ki ga je zapisal apostol Peter.
Preberimo skupaj 1. Petrovo pismo,
in sicer 2. poglavje, začnimo pri 13. vrstici:
»Zaradi Gospoda se podredite vsaki človeški oblasti,
bodisi kralju kot nadrejenemu bodisi upraviteljem,
ki jih kralj pošilja, da bi kaznovali zločince
in hvalili tiste, ki delajo dobro.«
To je bil opomin za kristjane v prvem stoletju,
da ostanejo nevtralni, da se podrejajo vladam,
ki jim Jehova dovoljuje določeno mero avtoritete.
Ni šlo za novo razumevanje.
To je bil opomin.
Že prej so razumeli Jezusove besede,
da morajo podpirati Božje kraljestvo.
Vedeli so, da je rekel:
»Dajte [...] cesarju, kar je cesarjevega«
in »Bogu [...], kar je Božjega«.
In poznali so izjavo apostolov:
»Ubogati moramo Boga, ne pa ljudi.«
Zakaj so potem potrebovali ta opomin?
Svet okoli njih je bil zelo razdeljen.
Ljudje so imeli različna mnenja glede političnih vprašanj
in so na njih zelo pritiskali,
zato so potrebovali ta pomemben opomin,
da ostanejo nevtralni.
Ste opazili, kako je vplival na njih?
V 13. vrstici smo brali: »Zaradi Gospoda.«
Čisto druga perspektiva.
Spomnili so se, da podrejenost oblastem ne pomeni,
da podpirajo politiko ali vojne.
Pomeni, da spoštujejo Jehova,
ki oblastem dovoljuje vladanje,
in da čakajo na njega, da naredi spremembe.
Zato oblastem niso nasprotovali.
Ostali so osredotočeni na Kraljestvo
in o tem Kraljestvu so govorili tudi drugim ljudem.
Pravzaprav to ni bil edini opomin na to temo.
Nekaj let prej jih je Pavel v pismu Rimljanom
opomnil glede »višjih oblasti«,
opomnil jih je, kakšno vlogo imajo te oblasti
in kako naj bi kristjani na njih gledali.
Nekje v tistem času je prispelo tudi pismo Titu
in tudi v tem pismu je pisalo,
naj bodo podrejeni oblastem.
Vse te opomine so potrebovali, da so ostali nevtralni,
da so ostali odločno na Jehovovi strani.
Pa še ena stvar:
Pred njimi je bilo težko obdobje.
Začeli so jim nasprotovati in jih preganjati
in prav upoštevanje teh opominov
jim je zagotovilo Jehovovo podporo.
Odprimo spet 1. Petrovo 2.
V 13. in 14. vrstici
smo brali o podrejenosti višjim oblastem.
Poglejmo, kaj piše v 15. vrstici:
»Bog namreč želi,
da z dobrimi deli utišate nerazumne ljudi,
ki iz nevednosti govorijo proti vam.«
Kristjani v prvem stoletju so gotovo upoštevali ta opomin
in Jehova jim je pomagal,
da so ga kljub preganjanju še naprej častili,
ker so ubogali in kazali dobra dela.
Enako se dogaja tudi v našem času.
Poglejmo, kaj se je zgodilo bratom in sestram
v neki državi.
Večkrat so dobili opomine, naj ostanejo nevtralni.
Kmalu zatem je tam izbruhnila državljanska vojna.
Upoštevali so opomine.
Ostali so nevtralni in ostali so podrejeni oblastem.
Vojna se je končala
in oblast je uvedla nove zakone,
da bi združila prebivalce.
Eden od zakonov je zahteval, da mora par,
ki želi registrirati svojo zakonsko zvezo,
pred tem sodelovati v obredu, ki vključuje zastavo.
S tem bratje in sestre ne bi ostali nevtralni.
Kaj pa zdaj?
Bratje so uradnikom pojasnili,
da želijo ostati nevtralni, tako kot med vojno.
Uradniki so to dobro vedeli in so jih zato spoštovali.
En izmed njih je rekel:
»Nočemo vam delati problemov.«
Malo zatem so oblasti spremenile zakon,
tako da so Priče lahko ostale nevtralne.
To je bilo možno zaradi dobrih del
in ker so upoštevali opomine.
Jehovovo ljudstvo ves čas dobiva opomine,
na primer preko poročil Vodstvenega organa.
Spodbudili so nas,
naj si postavljamo cilje glede oznanjevanja,
potem da imamo radi ljudi
in jim oznanjujemo ob vsaki priložnosti.
Ko upoštevamo te nasvete, smo še bolj veseli.
Spomnili so nas tudi, kako Jehova gleda na tiste,
ki so grešili, ki so se oddaljili od njega.
Razumemo, da želi, da jih prijazno sprejmemo.
Zdaj še bolj razumemo načela glede tega.
To je res dober opomin.
Kaj pa glede oblačenja in urejanja?
Izbiramo lahko med različnimi stili
in se urejamo moderno,
ampak pri tem moramo pokazati spoštovanje do Jehova.
Dobili smo spodbudo, da molimo za sovernike v zaporih,
pa tudi da še naprej oznanjujemo,
ko bomo mi preganjani.
Vse to so odlični opomini.
Nazadnje pa smo bili opomnjeni,
da moramo ostati nevtralni,
tako kot bratje in sestre v prvem stoletju.
Tudi mi živimo v zelo razdeljenem svetu.
Ljudje se opredeljujejo glede politike,
smernic, socialnih vprašanj.
V enem poročilu je bilo rečeno:
»Vodstveni organ želi z vami govoriti o tem,
ker Satan pritiska na Božje ljudstvo kot še nikoli prej.«
Spodbujeni smo bili, da uporabimo knjigo
Svetopisemska načela za krščansko življenje.
Za to temo je uporaben razdelek »Vlade«.
Tako se nam bodo ta načela vtisnila v srce
in svoje stališče bomo znali pojasniti drugim.
Poleg tega bomo kot Božje ljudstvo enotni.
Tudi v polnočasni službi dobimo veliko opominov.
Na primer, da bratom in sestram odpuščamo
ali pa če imamo s kom nesoglasje
ali pa se različni oddelki ne strinjajo,
želimo delati za mir in ohranjati enotnost.
Srečni smo, če se trudimo upoštevati vse te opomine.
Zakaj nas vedno znova spomnijo,
naj vsak dan beremo Biblijo?
Ker smo zaposleni in pomembno je,
da ne pozabimo vsak dan prisluhniti Jehovu.
Nadzorniki kar naprej slišimo,
da je najpomembnejše, da pastirjujemo.
In to nam koristi, ker se lahko hitro zgodi,
da delo dobi prednost, pozabimo pa na ljudi.
Ko pa imamo občutke ničvrednosti,
smo spodbujeni, da se borimo z njimi.
Jehova nas ima rad.
V nas vidi dobro in je usmiljen z nami.
Ja, »Jehova je blizu [tem], ki so strtega srca.«
Ko torej slišimo Jehovove opomine, se ne izklopimo.
Želimo si jih vzeti k srcu.
Poglejmo, kaj o tem pravi psalmist v 119. psalmu, 111:
»Tvojih opominov ne bom nikoli zavrgel,
saj so mojemu srcu v veselje.«
Jehovovi opomini nas osrečujejo.
Zaradi njih smo enotni.
Pomagajo nam, da smo blizu Jehovu
in živimo, kot mu je všeč.
To so bili odlični opomini,
kako gledati na Jehovove opomine!
Ko poslušamo Jehova, duhovno rastemo,
pa tudi vedno bolj si želimo pomagati sovernikom.
Si se kdaj spraševal,
kako izgledajo določene teokratične naloge?
Mogoče si kakšno že izkusil.
Ampak a si se kdaj spraševal,
kako izgleda katera druga?
Z veseljem objavljamo izid še ene serije,
ki bo bolj podrobno predstavila te naloge.
Naslov ima: Kako izgleda dan ...
Vsaka epizoda nas bo popeljala v zakulisje.
Videli bomo delček tega,
kako izgleda življenje bratov in sester,
ki se po vsem svetu razdajajo na različnih dodelitvah.
Ta mesec bomo začeli z epizodo
Kako izgleda dan prevajalca.
Hej, sem Hana Kim.
Delam kot prevajalka v timu za korejski znakovni jezik.
Prevajalski oddelek prevaja duhovno hrano
iz angleščine v različne jezike.
Trudimo se uporabljati izraze, ki so točni,
lahko razumljivi in naravni.
Ko pa gre za znakovni jezik, besedilo prevajamo v video.
Z rokami in izrazom obraza vizualno predstavimo misli.
Trenutno berem gradivo, ki ga bomo danes prevajali.
Skušam ugotoviti, kaj so glavne misli
in kako to najboljše izraziti v znakovnem jeziku.
Da bi bil dober prevajalec, moraš obvladati jezik.
Jaz sem mislila, da mi gre znakovni jezik kar dobro,
zato sem bila na začetku precej samozavestna.
Ampak več kot sem se naučila, bolj sem videla,
koliko mi še manjka.
Med šolanjem sem postala bolj pozorna na slovnico
in strukturo stavkov in na to,
katere kretnje gluhi dejansko uporabljajo.
Tako zdaj prevajam bolj naravno in jasno.
Vsak prevajalski tim
je običajno sestavljen iz treh prevajalcev.
Skupaj smo odgovorni za prevajanje in za to,
da je prevod točen in naraven.
Ker se znakovnega jezika ne da zapisati,
prevod posnamemo kot video.
Danes prevajamo gradivo o kitih.
Ampak vsak od nas
uporablja malo drugačno kretnjo za kita,
zato razpravljamo,
katera je najbolj razširjena in razumljiva.
Včasih se je med prevajanjem
težko spomniti prave besede.
Ko se to zgodi, skupaj debatiramo
in ko najdemo pravo rešitev, ki je vsem všeč,
čutimo, da nam je Jehova pomagal.
To je res dober občutek.
Bratje in sestre v našem jezikovnem timu
prihajamo iz zelo različnih okolij.
Skupaj delamo, skupaj gremo na shode
in skupaj oznanjujemo.
Res smo kot prava družina.
Tri, štiri, zdaj!
Pred kratkim se je način prevajanja poenostavil.
Zdaj prevajalci sami snemamo in editiramo posnetke.
Na začetku se mi je to zdelo težko
in strah me je bilo, da mi ne bo šlo.
Ampak s pomočjo šolanja sem se veliko naučila.
In okej, super je!
S Ha Dži delava v istem oddelku.
Obiskujeva isto občino in sva celo cimri.
Vesela sem, da se lahko z njo pogovarjam o vsem.
Ko prevajam, ne razmišljam o tem,
kako se gradivo nanaša name,
ampak se osredotočam na to,
kako bi to naravno povedala v znakovnem jeziku.
Ko pa kasneje publikacijo osebno preučujem,
razmišljam, kaj mi Jehova želi povedati
in kako lahko naučeno upoštevam.
Celo publikacije,
ki sem jih med prevajanjem večkrat pregledala,
se mi zdijo nove, ko osebno preučujem.
Ugotovila sem, da si moram vzeti čas
in poglobljeno premišljevati o prebranem,
če želim, da mi to koristi.
Moja starša sta gluha,
zato znam znakovni jezik že od malega.
Zelo me je spodbudilo, ko sem videla,
koliko bratov in sester se trudi
za nekaj gluhih posameznikov.
Ljubezen našega nebeškega Očeta se me zelo dotakne.
Želim se kar najbolj potruditi,
da bi gluhi razumeli gradivo
in da bi se dotaknilo njihovega srca.
To, da lahko pomagam bratom in sestram,
ki govorijo znakovni jezik,
mi prinaša veliko veselja in zadovoljstva.
Še posebej pa sem vesela,
ker to pomaga mojima staršema,
da se še bolj zbližata z Jehovom.
Zelo sem srečna, da lahko delam kot prevajalka
in na lastne oči vidim, kaj vse Jehova dosega.
Želim si,
da bi tudi drugi občutili veselje v tem posebnem delu.
Sestra Kim je povedala nekaj zelo pomembnega:
Čeprav vsak dan dela z duhovno hrano,
si mora vzeti čas za preučevanje,
da bi ji ta hrana koristila.
To je dober opomin za vse nas,
ki smo zaposleni s teokratičnim delom.
Mladi,
upamo da vas bo ta serija še bolj spodbudila,
da bi se razdajali za Jehova.
Glasbeni video pa bo poudaril še eno korist tega,
da smo del Jehovove družine.
Ne glede na to,
ali oznanjujemo ali želimo spodbuditi koga v občini,
si vedno želimo uporabiti prave besede.
Čas je za kopanje zakladov!
Nahumova knjiga je sedma po vrsti v tej seriji,
v kateri kopljemo po 12-ih malih prerokih.
Razmisli, kaj od tega lahko upoštevaš
in katere zaklade bi lahko našel sam.
Všeč mi je, ko raziskujeva za tedensko branje Biblije.
Nahumova knjiga vsebuje
veliko osnovnih svetopisemskih resnic.
Poudari tudi Jehovovo vrhovnost
in posvetitev njegovega imena.
Potem pa začniva!
Spomnim se,
da nas »zvesti in preudarni suženj« spodbuja,
naj beremo počasi in smo pri tem radovedni.
Mhm, če hitiš, marsikaj zgrešiš.
Res je.
Preberiva najprej Nahum 1:1:
»Objava proti Nínivam […]«
Samo malo – Ninive?
To mesto pa poznava.
Jehova je tja poslal preroka Jona,
on pa nad tem ni bil ravno navdušen.
Asirci so bili zelo nasilni in ljudje so se jih bali.
Nič čudnega, da je Jona zbežal.
Me prav zanima, kako je reagiral Nahum
in kaj si je mislil, ko mu je Jehova dal to nalogo.
Pa raziščiva več o Ninivah!
Pojdiva v Raziskovalni pripomoček,
pod »teme«, »Sveto pismo«,
»Svetopisemske dežele in kraji« in »Ninive«.
Super predlog: uporabi Raziskovalni pripomoček!
V članku, ki je tu omenjen, med drugim piše:
»Fante in dekleta so žive sežgali […]
moške so nataknili na kole, žive odrli, oslepili
oziroma jim odsekali roke in noge ter ušesa in nos.«
To je grozno!
Verjetno je bil Nahum zelo zaskrbljen
in sigurno ni bil edini!
Časovnica pokaže, da je Nahum prerokoval
med vladanjem kralja Josija,
ki je odločno ukrepal,
da bi odstranil krivo čaščenje.
Sprašujem se, če je bilo Josija in Izraelce kaj strah
spet častiti Jehova tako, kot mu je všeč?
Verjetno, ker je bila takrat Asirija velesila.
Kar so želeli, to so dosegli.
Mogoče je Izraelce skrbelo, kako se bodo Asirci odzvali.
A se bodo razjezili in bodo tudi njih žive odirali?
Si predstavljaš, da s hčerko živiva v tistem času?
Ampak poglej, kaj Jehova reče v 3. vrstici:
Njihovo pozornost usmeri na to, na kakšen način vlada.
Zagotovi jim,
da »se ne razjezi hitro in [da] je zelo močan«.
Veš, kaj mi je zanimivo? Da je Jehova to dvoje povezal:
svojo moč in to, da »se ne razjezi hitro«.
Hm ... Očitno je Jehova želel,
da se osredotočijo na njegovo moč in način vladanja,
ne pa na Asirce.
Šel pa je še korak dlje in je v 15. vrstici rekel:
»O Judovo ljudstvo,
praznuj svoje praznike, izpolni svoje zaobljube.
Ničvredneži namreč ne bodo nikoli več vdrli k vam,
povsem bodo uničeni.«
Ali z drugimi besedami:
»Nisem še uničil Asirije, ampak še naprej me častite,
ne bojte se in praznujte!«
Kot bi rekel: »Lahko mi zaupate.«
In na koncu je Jehova s svojo močjo Ninive uničil tako,
da so mnogi dvomili, da so sploh kdaj obstajale!
Končno so si lahko Josija, Nahum in ostali oddahnili
in Jehova častili v miru.
Ker so se osredotočali na Jehovov način vladanja,
je zaskrbljenost nadomestil pogum.
Ooo, ta dragulj pa si bom zapisal!
Jehovov način vladanja nam vliva pogum.
Dajva ta dragulj še v svojo zakladnico,
tako da ga poveževa s svojim odnosom z Jehovom.
Torej, kaj nama Jehovov način vladanja pove o tem,
kakšen je kot oseba?
Če se vrneva k besedam
»Jehova se ne razjezi hitro in je zelo močan«.
Pri ljudeh je ponavadi ravno obratno,
Jehova pa se ni razjezil hitro
niti na krute in nasilne Asirce.
Torej se tudi na mene ne bo.
Ko naredim kaj narobe,
me skrbi, da me bo Jehova kar odpisal.
Ampak to, kar sva zdaj govorila, me spomni,
da je Jehova ljubeč in potrpežljiv oče.
Tudi na mene se ne razjezi hitro, ker me ima rad.
Tako ne dvomim, da je moj prijatelj.
Včasih smo sami do sebe najbolj strogi
in non stop razmišljamo, kako slabi smo,
ampak Jehova gleda drugače.
Če se on na mene ne razjezi hitro,
se tudi jaz na sebe ne bi smela.
Včasih se moram prav prisiliti, da čutim tako kot Jehova.
Kako lahko to upoštevam,
če imam neko mero avtoritete v družini ali v občini?
A se razjezim hitro?
Kako se Jehova ob tem počuti?
Na koga ga s svojim odzivom spominjam?
Razmišljala sem tudi o Jehovovi moči.
Izraelci niso imeli razloga za strah,
ker so bili Asirci nič v primerjavi z Jehovom.
Enako velja za naju.
Čeprav živiva v Satanovem svetu, ki je grozljiv,
se ne rabiva bati, ker je Jehova z nama.
Ko mi bo težko,
se bom spomnila na Jehovov način vladanja.
Namesto da bi sebe primerjala s problemom,
bom raje problem primerjala z Jehovom
in to mi bo dalo pogum.
Koristi mi, ko berem doživetja z jw.org.
Jasno pokažejo, da se Jehova ni spremenil
in da še vedno svojo moč uporablja,
da pomaga svojim služabnikom.
Ko vidim, kako bratje in sestre zdržijo preganjanje,
mi to daje pogum.
Prepričan sem, da bo Jehova tudi meni pomagal
in me podpiral, ko se bom po svojih najboljših močeh
trudil zdržati preganjanje.
Okej, da vidim, če sem si vse zapisala.
Beri počasi in bodi radoveden.
Uporabljaj Raziskovalni pripomoček
in razmisli, kaj ti Jehovov način vladanja pove o njem.
Naučiva pa se lahko še veliko več!
Nahumova prerokba je zajemala podrobnosti
glede uničenja Niniv.
Kako nama izpolnitev te prerokbe okrepi vero?
Bi še malo raziskovala?
Našla sem še ...
V tej oddaji smo prejeli zagotovila,
da imamo najbolj ljubečega očeta v vsem vesolju,
Boga Jehova.
Res se je vredno potruditi
in postati del njegove družine.
Razvijamo krščansko ljubezen,
»ker je popolna vez«, ki nas združuje z brati in sestrami.
Prav tako duhovno rastemo,
kar nam omogoča, da sprejmemo naloge,
ki podpirajo organizacijo in delo za Kraljestvo.
In ko doživimo nepričakovane težave,
nikoli ne izgubimo vere,
da je Jehova naš oče in naša skala.
Razglednica za ta mesec prihaja iz Gabona,
ki leži na zahodni obali Srednje Afrike.
Nekateri mu pravijo »afriški Eden«.
Tam najdemo deževni gozd,
ki prekriva 85 % države
in mogočne slapove Kongou.
V narodnem parku Loango lahko vidite slone,
ki se sprehajajo ob obali.
Ti gozdni sloni so ogrožena vrsta,
največ pa jih živi v Gabonu.
V Gabonu živijo tudi gorile,
barviti mandrili in na tisoče šimpanzov.
Pa tudi v morju najdemo veliko rib in drugih živali.
Tu živi več kot 20 vrst delfinov in kitov.
Tisti, ki te živali opazujejo,
se jim tu lahko povsem približajo.
Ne pa se preveč približati gabonskemu gadu.
Ima najdaljša strupnika od vseh strupenih kač.
Dolga sta lahko tudi do 5 centimetrov.
Dobra novica pa je,
da je po naravi miren in redko napade ljudi.
Glavno mesto Libreville so v 19. stoletju
ustanovili osvobojeni sužnji.
Znano je po moderni arhitekturi,
parkih in lepih plažah.
Na jugovzhodu države najdemo Franceville,
skozi katerega pridemo do naravnih čudes,
na primer do slapov Poubara.
Leta 1957 sta dva brata iz Konga (Brazzaville)
potovala po južnem delu Gabona in iskala delo.
Tam sta oznanjevala Antoinu Moubangi,
ki je hitro napredoval in se junija istega leta krstil.
Tako je postal prva Jehovova priča v Gabonu.
V približno istem času so se Priče iz Konga,
ki so delale za neko gradbeno podjetje,
preselile v Gabon.
Skupaj z bratom Moubangom so začeli oznanjevati
in organizirati shode v najeti leseni kolibi.
Ob sobotah popoldan so zunaj postavili klopi
za javne govore.
Tako se jih je prijel vzdevek »religija klopi«.
Leta '64 je bilo naše delo uradno registrirano
in kasneje so v državo prišli še misijonarji.
Da bi dosegli čim več ljudi,
so vsako nedeljo
po radiu predvajali svetopisemske govore.
Aprila 1970 pa je oblast nenadoma prepovedala shode
in oznanjevanje in izgnala misijonarje.
Med prepovedjo
so bratje in sestre pokazali izjemno gorečnost.
Shode in celo zborovanja
so na skrivaj organizirali ponoči.
Sčasoma so se razmere umirile.
Bratje so lahko začeli graditi kraljestvene dvorane,
organizirati zbore in zborovanja
in celo spet oddajati radijski program.
Postal je tako znan,
da je leta 2004 o njem pisalo v državnem časopisu.
Eden od bratov, ki so vodili oddajo,
je rekel, da so ljudje včasih prepoznali njegov glas
in zato je začel več tečajev.
Danes več kot 4600 oznanjevalcev širi dobro novico.
Vodijo več kot 8000 svetopisemskih tečajev
v različnih jezikih,
med drugim v francoščini, fangijščini
in v jezikih myene, punu, nzebi in teke.
Pred kratkim je 28 mladih bratov in sester
obiskalo prvi razred ŠOK šole v Gabonu.
Pouk je potekal v kraljestveni dvorani v Okali v Librevillu.
116 gorečih oznanjevalcev iz občine Okala
je pred kratkim poročalo več kot 140 tečajev,
na spominski slovesnosti pa je bilo navzočih 287.
Bratje in sestre iz občine Okala
vam pošiljajo prisrčne pozdrave.
To je JW Broadcasting
iz svetovnega središča Jehovovih prič.

JW Broadcasting – maj 2026