JW subtitle extractor

Dobrodošli na JW Broadcastingu®!
14. marca 2026 je 159. razred šole Gilead
po 5 mesecih končal z vznemirljivim šolanjem.
Program podelitve diplom učencem pomaga,
da se prilagodijo na spremembe in prihodnje naloge.
Ampak načela, namenjena učencem,
so uporabna tudi za nas,
ker v življenju doživljamo spremembe.
Bodite pozorni, kako lahko vam koristi
ta spodbudni program.
Najprej želimo lepo pozdraviti vse,
ki danes spremljate oziroma gledate ta program,
in dobrodošli tudi vi, učenci.
Vemo, da ste se teh 5 mesecev zelo trudili,
veliko preučevali
in končno ste dočakali podelitev diplom.
Zato uživajte v današnjem programu vi,
vaše družine, prijatelji in vsi,
ki ga spremljate prek povezave.
In, kako se počutite?
Sigurno ne morete verjeti,
da je teh 5 mesecev tako hitro minilo.
Vem, ja.
Zdaj je čas,
da greste na svoje dodelitve.
Prav gotovo komaj čakate,
da udejanjate vse, kar ste se naučili.
Komaj čakate, da boste z brati in sestrami v miru
še naprej služili Jehovu.
Vas je zaskrbelo,
ko sem omenil besedo »mir«?
Mogoče se boste preselili in se sprašujete:
Bom lahko dobro sodeloval v novem okolju?
Mogoče pa se boste vrnili domov in se sprašujete:
A bodo zdaj vsi gledali,
če sem se v Gileadu kaj spremenil?
Normalno je, da vas skrbi.
Dejstvo je, da nam je včasih težko ohraniti mir
in reševati nesoglasja.
Zato je tema tega govora »Delaj za mir«.
Tudi Jezus se je zavedal, da nam bo včasih težko.
Poglejmo, kaj je rekel
v 5. poglavju Matejevega evangelija.
Tu Jezus omeni situacijo,
ki se je verjetno že vsem zgodila.
Matej 5:23, 24.
Svojim učencem je rekel tako:
»Če torej prineseš svoj dar k oltarju
in se tam spomniš, da ima tvoj brat nekaj proti tebi,
pusti svoj dar tam pred oltarjem in odidi.
Najprej se s svojim bratom pobotaj,
nato pa se vrni in daruj svoj dar.«
Jezusovim poslušalcem se je verjetno
to zdelo skoraj nemogoče upoštevati.
Predstavljajte si:
Pojdi v mesto, medtem pa svoj dar pusti pri oltarju.
Ker je bil to čas praznika,
je v to mesto prišlo več stotisoč ljudi.
Med vsemi ljudmi najdi tega brata,
ki ima, mimogrede, on nekaj proti tebi,
z njim se pobotaj in še pravočasno pridi nazaj v tempelj,
da daruješ svoj dar.
Jezus je želel poudariti, da se moramo potruditi,
potruditi se moramo, da ohranjamo mir.
Zato je pomembno, da si odgovorimo na dve vprašanji:
Zakaj nam je včasih težko ohraniti mir?
In kako nam lahko to vseeno uspe?
Včasih nas pri tem, da bi delali za mir,
ovirajo trije pogosti strahovi.
Poglejmo si jih.
Pri vsakem bomo razmislili o zgledu Abrama.
Videli bomo, zakaj je lahko sploh ohranil mir z Lotom.
In kot vemo, mu to ni bilo vedno najbolj enostavno.
Kot prvo, lahko čutimo strah,
da bi pred drugimi izpadli šibki.
Mnogi se bojujemo z občutki manjvrednosti.
Nismo sigurni vase.
Zato se trudimo,
da bi v očeh drugih pridobili ugled.
Ampak pri tem lahko druge ponižamo
in jih potlačimo.
To lahko ogrozi naše mirne odnose.
Kakšen zgled nam je Abram?
Se je bal, da bo pred Lotom izpadel šibek?
Odprimo 1. Mojzesovo pri 13. poglavju.
Poglejmo si dogodek,
ko so se Abramovi in Lotovi pastirji
prepirali glede dežele.
Abram je vedel,
da je mir v družini v nevarnosti.
Kaj je zato naredil?
1. Mojzesova 13, vrstici 8 in 9:
»Zato je Ábram Lotu rekel:
‚Prosim, naj ne bo več prepira med menoj in teboj
ter med mojimi in tvojimi pastirji, saj sva brata.
Izbereš si lahko kateri koli del te dežele.
Boljše je, da se ločiva drug od drugega.
Če greš ti na levo, grem jaz na desno,
če pa greš ti na desno, grem jaz na levo.‘«
Vau!
Abrama ni bilo strah se ponižati pred Lotom.
Ni mu bil problem, da je izpadel kot manj pomemben.
Lahko bi se povzdignil nad Lota
in ga postavil na svoje mesto.
Lahko bi mu rekel:
»Čakaj! Poslušaj me.
Ti mene spremljaš.
Meni se je prikazal Jehova in mi dal nalogo, ne tebi.«
Mogoče bi tako dobil boljši del dežele,
ampak cena za to bi bil miren odnos z Lotom.
Ne, Abram tega ni rekel.
Verjetno se je kdaj, tako kot mi, počutil negotovega.
Vseeno ni dovolil, da bi zaradi tega dal Lota v nič.
Zakaj pa je Abram imel tako stališče?
Zato, ker mu je bilo pomembnejše,
kakšno mnenje ima Jehova o njem,
ne pa, kaj si mislijo ljudje.
Vseeno mu je bilo,
v katerem delu Obljubljene dežele bo živel.
Že samo to, da je bil tam,
je bil dokaz tega, da ga Jehova odobrava.
To je bilo za njega dovolj.
Ja, Abramov glavni cilj je bil,
da ohrani mir z Bogom.
O tej misli je govoril tudi Jezus
v Mateju 5:23, 24:
Pojdi. Pobotaj se s svojim bratom,
potem pa se vrni.
Pridi nazaj k oltarju in tam daruj svoj dar Jehovu.
Torej, ohrani mir z Bogom.
Zdaj pa se osredotočimo na to,
kaj se naučimo od Abrahama.
Lahko bi nas bilo strah tega,
da drugi na nas gledajo kot na šibke
ali da ne cenijo naših izkušenj,
našega položaja ali tega, da smo se šolali v Gileadu.
Ampak vse to izvira iz naše negotovosti.
Negotovost pa ogroža mir.
Kako se lahko izognemo temu strahu
in ohranimo mir?
Tako kot Abram, se tudi mi zavedajmo,
da je največja prednost, ki jo lahko imamo,
Jehovovo odobravanje!
Njegovi blagoslovi ali to, da dobimo neko nalogo,
pa so vse dodatni bonusi.
No, Abram je na Lota gledal
kot na pomembnejšega od sebe,
zato si je mogoče mislil:
Verjetno bo Lot z mano ravnal enako.
To bi bilo lepo.
To nas pripelje do drugega strahu
– strah pred tem, da nas drugi izkoriščajo.
Pomislimo,
mogoče smo v sporu z neko osebo
in zato, da zaščitimo mir, popustimo.
Zdaj pa nas je strah, da bo to izkoriščala
in naslednjič računala na to, da bomo popustili.
Kaj je naredil Abram?
Odprimo spet 1. Mojzesovo knjigo
pri 13. poglavju.
Brali bomo naprej, kaj se je zgodilo.
Prej smo videli, da je bil Abram prijazen do Lota
in je želel, da ohranita dober odnos.
Berimo od 10 naprej:
»Lot je pogledal naokoli in videl vso jordansko pokrajino,
vse tja do Zóarja.
Videl je, da je vsa pokrajina dobro namakana
tako kakor Jehovov vrt in egiptovska dežela.
(Takšna je bila prej,
preden je Jehova uničil Sódomo in Gomóro.)
Nato si je Lot izbral vso jordansko pokrajino
in preselil svoj tabor proti vzhodu.
Tako sta se ločila drug od drugega.
Ábram je ostal v kánaanski deželi,
Lot pa se je preselil v bližino mest jordanske pokrajine.«
Pa je Lot dejansko izkoristil Abramovo ponižnost
v svojo korist?
Tega ne vemo.
Ne vemo vseh podrobnosti, kaj se je takrat dogajalo.
In kasneje, v govoru, nam bo brat Splane
malo več pojasnil o tem.
Zato ostanite z nami do konca.
Ampak Lotova odločitev
bi mogoče lahko presenetila Abrama
in ga celo vznemirila.
Pri sebi bi si lahko mislil:
Čakaj malo!
Ponižnost se ne izplača.
Ne dobim tega, kar hočem.
Z Lotom ne smem biti več tako popustljiv in prijazen.
Pa je Abram tako razmišljal?
Ne.
V 1. Mojzesovi 13:11,
na koncu vrstice, smo brali,
da »sta se ločila drug od drugega«
in da je »Ábram ostal v kánaanski deželi«.
Ni ugovarjal,
se boril za svoje pravice ali se pritoževal, da to ni fer.
Njegova ponižnost je bila iskrena.
Ni se pretvarjal, zato da bi kasneje dobil to, kar je želel.
Za Abrama je bilo to, da zaščiti mir,
pomembnejše od tega, da dobi najboljši del dežele.
Razmislimo zdaj, kaj se lahko mi naučimo od njega.
Lahko bi nas bilo strah,
da bo nekdo dobil nalogo, ki smo si jo mi želeli,
ali da dobi zasluge za neko delo,
ki smo ga mi opravili.
Takrat bi si lahko mislili, da se ne splača popuščati
in biti prijazni in ponižni.
Ampak ne dovolimo, da nas ta strah prevzame
in ogrozi mir.
Raje zaupajmo Jehovu.
Zavedajmo se, da bomo ohranili mir samo,
če bomo delali to, kar on od nas pričakuje.
Lahko se nam bo kdaj zdelo, da smo zato na izgubi
ali da ni nikoli po naše.
Ampak to sploh ni pomembno.
Čutili bomo, da nas Jehova odobrava.
Kmalu je Lot občutil posledice svojih odločitev.
Kaj pa zdaj?
Kako bo Abram reagiral?
Bo pozabil na vse skupaj
ali pa ga bo strah pustiti preteklost za sabo?
Odgovor bomo dobili na koncu tega programa.
Zdaj je prišel čas za Našo zgodbo.
Ta del programa podelitve diplom
je vsem prirasel k srcu.
Prepričan sem, da boste uživali v tej epizodi.
Zanimiva bo tudi za tiste,
ki razmišljate o tem, da bi se dali na razpolago,
naredili več za Jehova.
Brat Jeremy Clarke bo intervjuval nekaj učencev.
Pa prisluhnimo.
Dobrodošli v Naši zgodbi!
V Mateju 5:6 je Jezus rekel,
da bodo tisti, ki so »lačni […] pravičnosti«, srečni,
ker bodo njihove duhovne potrebe potešene.
Kako pa Jehova poskrbi za duhovne potrebe mladih?
Nekaterim pomagajo ljubeči starši,
ampak drugi mladi nimajo staršev, ki služijo Jehovu.
V preteklosti so takšnim pomagali zreli starejši,
na primer veliki duhovnik Jojada je pomagal Joašu
in Zaharija je poučeval mladega kralja Uzija.
Danes bo nekaj učencev šole Gilead povedalo,
kaj jim je pomagalo že v mladosti
splesti prijateljstvo z Jehovom
in kako jim je to odprlo vrata,
da so mu z veseljem služili na različne načine.
Pa začnimo!
Z nami sta Antron in Rebeca Carraway
iz Združenih držav.
Dobrodošla v Naši zgodbi!
Že kar nekaj let služita v Združenih državah,
ampak radi bi izvedeli več o vajini zgodbi.
Antron, izvoli.
Odraščal sem v Južni Karolini.
Vzgojen sem bil v resnici,
ker sta oba starša Jehovovi priči.
Oče me je naučil, kako biti prijazen do drugih,
mama pa mi je pomagala pri duhovnih ciljih,
da si jih postavim in da jih tudi dosežem.
Seveda so bili v občini še drugi bratje, ki so mi pomagali.
Spomnim se enega brata, ki je z mano in bratrancem
preučeval knjigo Pregovori.
Zakaj pa to knjigo?
Takrat sem bil še najstnik.
Knjiga Pregovori je polna življenjskih modrosti.
S tem projektom sem videl,
kako modre nasvete ima Biblija.
Name pa je imel velik vpliv še en brat.
Bila sva v isti občini,
potem je šel v Betel in čez nekaj let se je vrnil.
Rekel mi je: »Razmisliti moraš o služenju v Betelu.«
Poleg tega mi je predlagal,
naj se naučim novega jezika in sem poskusil.
Vse predloge si upošteval? -Ja.
Lepo, da si dobil take spodbude.
A si bila tudi ti vzgojena v resnici?
Ja. Odraščala sem v Španiji
in živeli smo zelo blizu podružnice.
Spomnim se, da smo večkrat gostili betelčane,
ko sem bila majhna.
In kako je to vplivalo na tebe,
da si bila pogosto v družbi betelčanov?
Čeprav v materialnem pogledu niso imeli veliko,
jim ni manjkalo nič dobrega.
Na lastne oči sem videla,
da Jehova skrbi za njih v vseh pogledih.
Vedno so bili veseli, vedno so bili nasmejani
in to je naredilo vtis name.
Tudi jaz sem si želela takšno življenje.
Super.
So ti starši pomagali še kako drugače?
Ja, so.
Vsak večer je oče molil z mano in z mojima sestrama,
poleg tega pa je poslušal tudi naše osebne molitve,
ko smo me molile.
Na tak način se je prepričal,
če nam je Jehova resničen, če je naš prijatelj.
Tudi mama nas je spodbujala,
naj čim več časa preživljamo s pionirji v občini,
in smo res.
Zaradi tega smo že od malega
rade hodile na oznanjevanje.
Vidi se, da so vaju oba starši lepo vzgojili.
Zgradila sta si vero in želela za Jehova narediti še več.
Pa sta dobila priložnost za to?
Sva, ja. Ko sva z Antronom začela hoditi,
je služil v Betelu v New Yorku.
Malo kasneje pa je dobil novo dodelitev,
in sicer v podružnici v Ugandi.
V Ugandi?
Ne govori, tudi jaz sem bil presenečen,
ampak tudi navdušen nad to dodelitvijo.
Z Rebeco sva se še naprej spoznavala, se poročila,
nekaj dni po poroki
pa sva skupaj začela služiti v Betelu v Ugandi.
Aha, a sta to vidva v Ugandi? -Mhm, ja.
In kako sta se imela?
To je bila nepozabna izkušnja!
Ampak moram priznati, da mi ni bilo enostavno
z vsemi temi spremembami naenkrat.
Morala sem se navaditi na zakon in Betel,
pa tudi na novo kulturo, nov jezik, drugačno hrano,
celo drugačen način razmišljanja.
Veliko se naučiš o sebi
– kako ti razmišljaš, kako drugi razmišljajo
– ja in z vsem tem rasteš.
Verjetno ti je prišlo prav tisto preučevanje Pregovorov.
Res je. Na primer Pregovori 19:11, kjer piše,
da nam to, da spregledamo žalitev, prinese čast.
Če pomislimo, Jehova je ustvaril toliko lepega,
ampak to, da spregledamo napake drugih,
je zanj tudi nekaj lepega.
Prinese nam čast.
In za naju so si tako čast pridobili
bratje in sestre v Ugandi.
Prihajamo iz zelo različnih kultur
in večkrat sva naredila kaj, kar bi jih lahko prizadelo,
ampak oni so to spregledali.
Bratje in sestre v Ugandi so nama bili kot družina
in naučila sva se, da če imaš druge iskreno rad,
te bodo imeli tudi oni radi.
Zelo so nama pomagali,
še posebej ko sva imela domotožje.
Sploh dva misijonarja sta bila zelo pozorna do naju
in na to, kako se počutiva.
Spodbujala sta naju, z nama preživljala čas.
Čutila sva, da naju imata rada,
in v tem sva pravzaprav videla Jehovovo ljubezen,
njegovo skrb.
Kako dolgo sta ostala? -Tam sva bila 10 let.
Je bilo težko oditi? -Ja, zelo težko.
Ko sva morala oditi, sva bila žalostna.
Priznam, jokala sva kot dež.
Ja, ampak ostala sva v stiku
z brati in sestrami iz Ugande,
še posebej z nekaj dobrimi prijateljicami.
Ves čas sva se počutila, kot da spadava tja,
kot da sva del družine.
Rekli so, da naju vedno čakata koza in mala parcela,
če se slučajno kdaj hočeva vrniti.
Fino. Iz vajine zgodbe smo videli,
kako so vama pomagali duhovno napredovati,
vidva pa sta potem pomagala še drugim
in prepričani smo,
da bosta to delala še naprej. Hvala vama.
Nekatere učence pa je samo eden od staršev
poučeval o Jehovu.
Prisluhnimo, kaj nam bo povedala
sestra Žahuej Lin s Tajvana.
Dobrodošla! -Hvala.
Bi nam lahko tudi ti povedala več o sebi? -Lahko.
Odraščala sem na Tajvanu.
Ko sem bila stara 10, je moja mama spoznala resnico.
Mhm, kaj pa tvoj oče?
Zaenkrat še ni Priča,
ampak nas podpira pri služenju Jehovu.
Mama je naju z mlajšim bratom učila o resnici
in nama pomagala, da sva vzljubila oznanjevanje.
Na sliki si ti, tvoja mama in tvoj brat?
Ja, v dvorani. -Lepa slika.
Kako ti je mama pomagala vzljubiti Jehova?
Ja, čeprav je imela službo s polnim delovnikom
in dva otroka, je začela redno pionirati.
Za njo to, da je bila pionirka, ni bil samo naziv.
V tem je res uživala.
Spomnim se, da je vsakič, ko je prišla z oznanjevanja,
kar žarela od veselja.
Navdušeno je govorila o tem, kaj vse je doživela.
Pa so ljudje radi poslušali tam, kjer je oznanjevala?
Hm, na splošno ljudje veliko delajo, da bi dobro zaslužili
in zato nimajo časa za Biblijo ali pa jih to ne zanima,
ampak mama je vedno imela dobre pogovore.
Mislim, da so ljudje začutili njeno veselje
in da se iskreno zanima za njih.
Vedno je začenjala pogovore
s tistim dodatkom na začetku Biblije,
Uvod v Božjo Besedo.
Pri tem je bila res spretna.
Očitno je bila zelo goreča.
Glede na to, da ljudje na Tajvanu tako udobno živijo,
kako gre bratom in sestram oznanjevanje?
Imajo veliko uspeha.
Lahko si pogledamo video, ki govori o tem. -Pa dajmo!
Tajvan je tako čudovit,
da je znan tudi kot »Ilha Formosa«,
kar pomeni »prelep otok«.
Krasijo ga mogočni gorski vrhovi in čudovite plaže.
Ampak še lepši od narave so iskreni ljudje,
ki živijo na tem otoku.
Diplomant 8. razreda šole Gilead, brat Stanley Jones,
je leta ‘48 obiskal Tajvan.
Prisoten je bil na zboru, kjer se je krstilo okoli 300 ljudi.
Gorečnost teh prvih oznanjevalcev je obrodila sadove
in danes je na otoku več kot 11.000 Prič.
Tajvan je eden najbolj gosto poseljenih otokov na svetu.
Že samo mesto Tajpej ima več kot 2 milijona prebivalcev.
Ponuja tudi veliko priložnosti za dober zaslužek.
Kljub temu bratje in sestre
posnemajo zgled prvih misijonarjev.
Kraljestvo dajejo na prvo mesto in goreče oznanjujejo.
Moja starša sta se pogosto kregala zaradi denarja.
Zato sem se odločil, da bom veliko zaslužil,
da bo naša družina srečna.
Ko sem bil star 17 let, sem začel preučevati Biblijo.
Spoznal sem, da Bog želi, da živimo v raju.
Pa tudi, da si zares srečen,
če si zadovoljen s tem, kar imaš.
Krstila sem se leta ‘99.
Po poroki sva želela pionirati in se preseliti tja,
kjer se potrebuje več oznanjevalcev.
Ampak moj oče je že 8 let trpel za posledicami kapi.
V svoji službi sem zares užival.
Imel sem občutek, da delam nekaj pomembnega.
Ampak včasih sem se vprašal:
Je moj motiv res skrb za družino
ali pa je to samo izgovor,
ker uživam v udobnem življenju?
Spodbudila so naju doživetja bratov in sester,
ki so se za Jehova razdajali.
Vprašala sva se,
kako lahko tudi midva poenostaviva svoje življenje.
Čez čas je moj oče umrl.
Ugotovila sva, da je to zdaj najina priložnost,
da narediva več za Jehova,
da poenostaviva svoje življenje.
Zato sva oba dala odpoved in šla pionirat tja,
kjer se potrebuje več oznanjevalcev.
Ko sem dal odpoved, je bil moj šef zelo nezadovoljen.
Rekel mi je: »Se ti je zmešalo?
Si sploh premislil, kako bo to vplivalo na tebe,
na tvojo prihodnost, na tvojo družino?«
Kljub temu si nisem premislil.
Jehova naju je blagoslovil.
Takoj sem vzljubila tak način življenja.
Veliko časa lahko preživiva z brati in sestrami,
pa tudi nekaj svetopisemskim učencem sva pomagala,
da so se zbližali z Jehovom.
To, kar ponuja Satanov svet, je mogoče privlačno,
ampak je samo iluzija.
Jehova pa nam obljublja raj
in da mu bomo večno služili.
Tesno prijateljstvo z njim ima pravo vrednost.
Želim si samo, da bi že prej zbral dovolj poguma
in si poenostavil življenje, dal Jehova na prvo mesto.
Prepričal sem se,
kako resnične so besede iz Pregovorov 10:22:
»Blagoslov, ki ga daje Jehova, [ta] človeka bogati.«
Prvi misijonarji so postavili trdne temelje
za širjenje resnice na otoku.
Še danes na tisoče bratov in sester
posnema njihov lep zgled.
Vsi so polno zaposleni,
da bi pomagali drugim spoznati Jehova.
Res je. -Torej o Jehovu te je učila mama.
A te je spodbujal še kdo drug?
Hm, nekaj časa
nisem imela najbolj tesnega odnosa z Jehovom.
Nisem bila redna na shodih.
Ampak dva misijonarja iz občine sta to opazila
in mi želela pomagati.
Kadar koli nisem prišla na shod,
je sestra preverila, kako sem.
A sta to onadva, s tvojo družino?
Mhm, ja. -Sta bila tudi onadva v Gileadu?
Ja, nastopata tudi v videoposnetku
To the Ends of the Earth.
Res sem uživala, ko smo bili skupaj.
Ampak kasneje sta dobila dodelitev v drugo mesto.
Bila sem žalostna.
Kmalu pa mi je Jehova dal še eno prijateljico
– sestro, ki se je sem preselila z Japonske.
Predlagala mi je,
da z njo poskusim različne oblike oznanjevanja.
Dobra ideja! Ti je še kako pomagala?
Spomnim se, da ko je prišel film Mladi vprašujejo
– kako si lahko pridobim prave prijatelje?,
me je povabila k sebi in sva ga skupaj gledali.
V tem filmu ima mlada sestra težave
in pionirka ji pomaga.
Pomislila sem, da ta prijateljica enako pomaga meni.
Resnico sem dobro poznala,
bila mi je smiselna in logična,
ampak ta sestra je pokazala toliko zanimanja zame.
Tako sem začutila Jehovovo ljubezen do mene osebno,
zato sem se želela z njim zbližati,
čutiti, da je tudi moj prijatelj.
Čudovito! Torej mama in drugi so ti pomagali.
Kako si zato duhovno napredovala?
Začela sem redno pionirati
in kasneje sodelovati z angleško občino.
Srečna sem,
ko drugim pomagam začutiti Jehovovo ljubezen.
Velika prednost pa je tudi,
da lahko sodelujem z brati in sestrami,
ki se sam na Tajvan preselijo kot pomoč.
Res je spodbudno videti njihovo požrtvovalnost.
Prav imaš. Ko druge poučujemo o Jehovu,
nam to prinese veliko veselja.
Molimo, da bo tebe in vse brate in sestre na Tajvanu
Jehova še naprej blagoslavljal. Hvala ti.
Nekaterih bratov in sester
pa niti en od staršev ni poučeval o Jehovu.
Spoznajmo enega od njih!
Z nami je Doug Terrell iz Združenih držav.
Pozdravljen, Doug!
Povej nam, kako pa si ti našel resnico?
Vse se je začelo pri 18-ih.
Moje življenje je bil pravi kaos.
Kako to misliš?
Starši niso bili Priče in čeprav se je mami zelo trudila,
da bi nas lepo vzgojila,
sem sprejel kar nekaj slabih odločitev.
Zašel sem v slabo družbo, bil sem jezen,
žalosten, zaskrbljen.
Res sem bil v slabem stanju
in enkrat je mama govorila z mano.
Do takrat sem obiskoval več različnih cerkev,
ker sem želel spoznati Boga.
Šel sem v katoliško, binkoštno, metodistično ...
In?
Niso bili iskreni
in nisem se čutil bližje Bogu.
Spomnim se, da sem po tistem pogovoru z mamo
šel na kolena, jokal
in prosil Boga, naj se mi razkrije, ker ga želim spoznati
in ker želim odgovore na svoja vprašanja.
Kaj vse pa si se spraševal?
Ali ima Bog ime?
Zakaj se slabe stvari dogajajo dobrim ljudem?
Zakaj religije učijo eno, delajo pa drugo?
Veliko ljudi išče odgovore na ista vprašanja kot ti.
In potem?
Dva tedna po moji molitvi
so k nam prišle Jehovove priče.
Ponavadi jim nismo odprli.
Kaj pa je bilo zdaj drugače, da si odprl?
Pred vrati sta bili dve ženski in ena izmed njiju
je bila moja učiteljica iz srednje šole.
Spomnim se, da je bila vedno zelo prijazna,
zato ko sem jo videl, sem odprl vrata.
In ne boš verjel, kaj me je vprašala:
»Ali si vedel, da ima Bog ime?«
Prebrala mi je odgovor iz Biblije.
Kasneje mi je še pokazala,
da je v bistvu »ves svet […] pod oblastjo Hudobnega«.
Vem, da sem bil po tem pogovoru res srečen.
Česa takega še nisem občutil.
Odlično! Ti je še kdo drug, poleg te učiteljice,
pomagal, da si napredoval in se zbliževal Jehovom?
Začel sem preučevati,
kasneje, med obiskom Atlante, pa sem spoznal brata,
ki je postal moj najboljši prijatelj.
Povej nam več o njem.
Preučeval sem že kako leto,
ampak nisem ravno udejanjal tega, kar sem se naučil.
Ta brat pa se je res zanimal zame.
Bil je goreč pionir in mi je bil v veliko pomoč.
Zaradi tega sem se odločil preseliti v Atlanto.
S tem bratom sem nadaljeval preučevanje
in 7 let sva bila cimra.
Izkazal se je za pravega prijatelja.
Stal ti je ob strani in te podpiral, kar se tiče duhovnosti.
Torej preučevala sta.
Ja, spomnim se,
da je enkrat na tečaj povabil okrajnega nadzornika.
Do mene je bil ljubeč in prijazen.
Po tem pogovoru sem molil in Jehova prosil,
naj mi pomaga, da si postavim duhovne cilje.
Poglejmo sliko. Kdo vse je na njej?
To je slika z mojega krsta.
Na desni zraven mene je učiteljica,
ki mi je prvič oznanjevala,
čisto na levi pa je moj najboljši prijatelj.
Torej zaradi njega
si boljše spoznal okrajnega nadzornika.
Kako pa ti je on pomagal?
No, še vedno sem čutil posledice slabih odločitev,
ki sem jih sprejel, preden sem spoznal resnico.
Okrajni nadzornik mi je pomagal, res se je zavzel zame.
Pomagal mi je, da sem postal boljši oznanjevalec.
Tudi da sem se izboljšal v poučevanju, pastirjevanju
in da sem premagal negativne občutke.
In malo za tem sem tudi sam postal okrajni nadzornik.
To je res lepo.
Kako danes gledaš na vse, kar si doživel?
Kaj si misliš o tem?
Vse to me spomni na Onezima.
Preden je postal kristjan, je bil samo pobegli suženj.
Na sužnje so takrat gledali kot na lastnino.
Ko pa je postal kristjan,
je sodeloval s Pavlom in spodbujal občine.
Podobno sem se tudi jaz, preden sem spoznal resnico,
počutil ničvrednega, kot nekdo, ki nima prihodnosti.
Potem pa so moja srednješolska učiteljica,
najboljši prijatelj, okrajni nadzornik
ravnali z mano kot je Pavel z Onezimom.
V meni so videli potencial.
Veseli smo, da si dosegel nekaj svojih duhovnih ciljev.
Tvoj primer pokaže, kako pomembno je,
da si vzamemo čas za mlade
in jim pomagamo vzljubiti Jehova.
Hvala, da si bil z nami.
Spoznajmo še en par,
ki je pri služenju Jehovu želel narediti še več.
Ta želja ju je popeljala na Tajsko.
Z nami sta Andy in Julia Alton.
Andy, Julia, oba sta iz Anglije,
ampak služita na Tajskem.
Kako sta se znašla tam?
V bistvu je bil dolgo najin cilj,
da bi služila v Betelu v Angliji.
Ampak na najine prošnje ni bilo odgovora.
Bila sva kar malo razočarana in iskreno, tudi izgubljena.
Mogoče imamo neke duhovne cilje,
ampak smo razočarani,
ker jih ne dosežemo takrat, ko bi si želeli.
In kaj sta potem naredila?
Glede tega sva veliko molila
in pojavila se je priložnost, da bi šla pomagat na Tajsko.
Aja? Kako to?
K temu sta naju spodbudila moja sestra in njen mož,
ki sta tam že nekaj časa služila.
Blizu najinega doma v Manchestru
je bila skupinica v tajskem jeziku.
To je bila dobra odskočna deska za Tajsko.
Kako pa je bilo na Tajskem?
Bilo nama je všeč.
Ampak vsakih 6 mesecev
sva se zaradi dela vrnila v Anglijo.
Vse ponovne obiske in tečaje sva morala predati
in ko sva prišla nazaj na Tajsko,
je bilo treba začeti znova.
Iskreno sva potihem še vedno upala,
da naju bodo povabili v Betel v Angliji.
Ampak vedela sva, da morava sprejeti odločitev.
Ali bova še naprej pomagala na Tajskem
ali pa se bova vrnila nazaj domov v Anglijo.
Od britanskega Betela pa še vedno ne duha ne sluha.
In kako sta se odločila?
Veliko sva molila in izbrala Tajsko.
Aha. Zakaj pa?
No, vedela sva, da je na Tajskem res veliko dela.
Želela sva služiti tam, kjer rabijo najino pomoč,
zato sva se odločila dati najine želje na stran
in ostati na Tajskem.
Pa še nekaj: Tega naju je bilo bolj strah.
In zakaj bi človek izbral tisto, česar ga je bolj strah?
Ker to pomeni, da greš iz cone udobja
in ko enkrat narediš ta korak, se prepustiš Jehovu
in mu popolnoma zaupaš.
Neverjetno je, kako naju je to zbližalo z Jehovom.
Pogumno sta se odločila za bolj strašljivo izbiro.
Kako pa je tam oznanjevati?
Super je.
Tukaj na sliki sva z Julio oznanjevala v Bangkoku.
Tam sva srečala veliko ljudi, ki so želeli spoznati Boga.
Na splošno na Tajskem prevladuje budizem,
ampak zanimivo je, da veliko ljudi, še posebej mladih,
išče nekaj, kar bi jim prineslo več zadovoljstva
in tukaj pride na vrsto resnica.
Lahko si pogledamo video o tem. -Pa dajmo!
Dobrodošli na Tajskem!
Tu vas bodo očarale živahne barve,
vonj okusne hrane vas bo privabil na ulice,
prisrčni nasmehi pa vam bodo ogreli srce.
Gostoljubnost tukaj ni izjema, ampak pravilo.
Ljudem veliko pomenijo prijatelji in družina,
vseeno pa v življenju iščejo nekaj več.
Želijo si mirno življenje in iščejo smisel.
Prisluhnimo zgodbi Narumon in Kanitte.
Med odraščanjem sem videla veliko verskih voditeljev,
ki bi morali dati dober zgled drugim,
ampak govorili so eno, delali pa čisto drugo.
Kot otrok sem večkrat razmišljala:
Če verski voditelji niso dobri ljudje,
zakaj jih potem drugi še vedno poslušajo?
Ko sem koga to vprašala, sem vedno dobila odgovor:
On je menih. Moraš se mu prikloniti,
ga počastiti in spoštovati.
Globoko v sebi sem čutila, da to ni pravi odgovor.
Ni se mi zdel logičen.
Moj oče je bil prijazen in dober človek,
ampak na žalost je imel velik problem.
Bil je alkoholik.
In budizem uči,
da nekdo, ki je odvisen od alkohola in pijančuje,
da po smrti večno trpi v peklu.
Tega me je bilo groza.
Šla sem v tempelj, da bi ugotovila,
kako lahko preprečim, da se to zgodi mojemu očetu.
Rekli so mi, da mu ne morem pomagati,
ker z dobrimi dejanji ne bom izbrisala njegovih grehov.
Vseeno pa so predlagali, naj kaj darujem templju,
ker bo to mogoče pomagalo očetu,
ko bo po smrti v peklu.
Njihov odgovor me je razočaral, zato sem se odločila,
da bom raziskala, kaj o tem učijo še druge religije.
Vzgojena sem bila, naj verjamem vsemu,
kar me učijo, brez postavljanja vprašanj.
Brez dokazov.
To mi ni bilo všeč.
Želela sem smiselne odgovore.
Zato sem se na družbenih omrežjih
pridružila več skupinam,
kjer so ljudje razmišljali podobno kot jaz.
Ugotovila sem, da jih veliko želi zamenjati religijo.
Mnogi so me povabili v svojo cerkev.
Sicer me je zanimalo, ampak sem se bala iti z njimi.
Imela sem občutek, da so v Svetem pismu
odgovori na življenjska vprašanja.
To knjigo sem si želela sposoditi, da bi jo doma brala.
Duhovnik mi je rekel, da si je ne morem sposoditi,
lahko jo samo kupim.
Vprašala sem ga, koliko stane, in povedal mi je ceno.
Pomislila sem, da lahko na spletu
verjetno Sveto pismo berem zastonj.
Vzela sem telefon in v Google vtipkala »Sveto pismo«.
Kliknila sem na prvo povezavo in tam je pisalo,
da ponujajo brezplačen tečaj Svetega pisma.
Ta spletna stran je bila jw.org.
Ampak imela sem pomisleke: Bo to res zastonj?
Odločila sem se vseeno zaprositi za obisk
in rekla sem si:
Če bo treba kaj plačati, bom takoj nehala,
nikoli več jih ne bom kontaktirala.
Čez dva dni sem dobila klic.
To sestra sem večkrat vprašala: »Pa je res zastonj?«
in vsakič mi je zagotovila, da je popolnoma brezplačno.
Nekega dne sem šla s šefico na malico.
Preden je začela jesti, je zaprla oči.
Ni mi bilo jasno, kaj dela.
Prvič sem videla kaj takega!
Ko je odprla oči,
sem jo vprašala, zakaj je to naredila.
Razložila mi je, da je kristjanka
in da je molila k Bogu, da bi se mu zahvalila.
Ko sem ji povedala, da bi rada spremenila vero,
me je vprašala: »A veš,
da zastonj pomagam ljudem spoznati Sveto pismo?
Bi te zanimalo?«
Ponudbo sem takoj sprejela.
Oče je leta 2019 umrl.
Bila sem žalostna,
ampak ni me bilo strah, da bi večno trpel v peklu,
ker zdaj končno poznam resnico.
Vem, da bo v prihodnosti vstal od mrtvih.
Takrat bova spet skupaj.
To upanje mi je v veliko tolažbo.
Res se me je dotaknila 27. lekcija
v knjigi Uživaj življenje vso večnost!
Iz nje sem spoznala, da je Jezusova žrtev dokaz,
da nas imata on in Jehova rada.
Tega nista samo izrazila z besedami,
ampak tudi z dejanji.
Zato z veseljem poslušam Jehova in Jezusa.
Onadva kažeta, da nas imata zelo rada,
ker ste se za nas pripravljena tudi žrtvovati.
V čast si štejeva, da lahko vidiva, kako mnogi,
kot Narumon in Kanitta, spoznajo Jehova.
Zato ne bomo nehali iskati.
Vemo, da lahko človeku resnica spremeni življenje.
Ti dve sestri poznata, a ne?
Ja. Ko sva prvič prišla na Tajsko,
je Narumon še preučevala in bili smo skupaj v isti občini.
Ni čudno, da vama je bilo tam tako všeč. -Ja.
Kako pa se vama je bilo prilagoditi na to novo okolje?
Par misijonarjev, ki je končal šolo Gilead,
nama je zelo pomagal.
Na primer, kako najti ravnovesje med tem,
da se razdajaš in da si daš dovolj časa,
da se prilagodiš na novo kulturo.
Predlagala sta, da svoj dom urediva tako,
da se bova počutila prijetno, sproščeno,
da si lahko napolniva baterije za še en dan oznanjevanja.
Dala sta vama zelo praktične nasvete in lep zgled. -Ja.
Kaj bi rekla, kaj je bilo tisto,
kar je v vama vzbudilo to željo,
da naredita še več?
Vse se je začelo z mojimi starši.
Rada imata Jehova.
Sta res prijazna in z veseljem pomagata drugim.
Ko sem bil mali, me je ata večkrat vzel s sabo,
ko je sodeloval pri gradnji kraljestvih dvoran.
Na to imam zelo lepe spomine.
Ko sem se zaposlil, sta bila moja sodelavca
dva starešina iz naše občine.
Oba sta pomagala tudi pri gradnji dvoran.
Res veliko ljudi mi je pomagalo vzljubiti Jehova
in si postavljati duhovne cilje.
Si to ti? Ja, pa še mama in ata.
In ti, Julia?
Tudi meni je zelo pomagal zgled staršev.
Ko sem bila še majhna, se je najprej krstila mama
in čez nekaj let še oče
in od takrat naprej smo vedno imeli
dobro duhovno rutino.
S sedmimi otroki to ni bilo enostavno,
ampak ne glede na to, kaj se je zgodilo,
smo šli na shode in oznanjevanje.
To ni bila stvar izbire.
Spomnim se, da ko sem prišla domov iz šole,
sem videla, kako mama v kuhinji preučuje.
Ali pa zjutraj sem vstala in oče je bral Stražni stolp.
Jehova jima je bil resničen
in to sem želela tudi jaz čutiti.
Kdo je na teh slikah?
Na eni sva midve z mamo, na drugi pa midva z očetom.
Videli smo, kako pomembno je,
da si starši, misijonarji in drugi vzamejo čas,
da pomagajo mladim, da pomagajo svojim otrokom,
da bi se zanašali na Jehova in za njega naredili še več.
Hvala, uživali smo v vajini zgodbi.
Jehova lahko uporabi kogar koli,
da bi nam pomagal duhovno napredovati.
Si se našel v kateri od teh zgodb?
Kako lahko Jehova uporabi tebe,
da nekomu drugemu duhovno pomagaš?
Dragi starši, radi bi vas pohvalili,
ker se vztrajno trudite poučevati svoje otroke o Jehovu
in jih dobro vzgojiti.
Pri tem ste lahko uspešni, tudi če vaš zakonec ni Priča.
Pa tudi vi, starešine, misijonarji, pionirji, starejši,
vsi vi lahko vplivate na dragocene mlade.
Imate pomembno vlogo,
da jim pomagate dati najboljše Jehovu,
potem pa bodo lahko tudi oni enako pomagali drugim.
Upamo, da ste uživali v teh intervjujih.
Se vidimo v naslednji epizodi Naše zgodbe!
Kako lepo.
Hvala brat Jeremy in vsem ostalim.
Zelo smo uživali!
In navdušeni smo, ko vidimo,
koliko iskrenih posameznikov še išče resnico.
Če sem čisto iskren,
bi se zdaj najraje vrnil na svojo misijonarsko dodelitev.
He, nimaš kaj.
Ja, ne moremo izbirati.
No, na začetku tega programa smo brali o tem,
kaj se je dogajalo med Abramom in Lotom.
Kaj si zdaj mislite o Lotu?
Se vam zdi, da je bil kar malo sebičen?
Brat David Splane, član Vodstvenega organa,
nam bo predstavil drugo plat Lotove zgodbe,
drugo perspektivo.
To bo zanimivo.
Naslov govora je »Ali poznaš vsa dejstva?«.
To je za vas pomemben dan.
Spomnim se,
ko sem pred približno 60 leti prišel v Betel v Brooklynu,
da bi se udeležil šole Gilead.
Bilo je zelo lepo.
Kasneje, čez 5 mesecev, smo imeli podelitev diplom.
Še danes se spomnim tega dogodka,
zato vem, kako se počutite.
Dragi učenci, zelo smo ponosni na vas.
Današnji dan je res nekaj posebnega.
Ves ta čas smo videli,
kako je Jehova blagoslavljal vaš trud.
Med šolanjem vaš cilj ni bil samo pridobiti znanje,
da bi potem na druge naredili vtis, kaj vse veste.
Ne, želeli ste se zbližati z Jehovom
in zbližati s svojimi brati in sestrami.
Ravno tega bi se rad dotaknil tudi v današnjem govoru.
Razmislimo o tem, kako naj bi gledali na brate in sestre.
Prepričani smo,
da Jehova ve čisto vse o nas
in to dejstvo nam je v tolažbo.
V tolažbo nam je, ker zaradi tega ne dvomimo,
da bo končna sodba popolnoma pravična.
Jehova ne bo spregledal čisto ničesar.
Ima vse informacije.
Nobena podrobnost mu ne bo ušla.
Ničesar ne bo pozabil.
Jehova bo upošteval vsa dejstva, ki jih ve o nas.
Pri ljudeh pa je čisto druga zgodba.
Jehova je Samuelu rekel:
»Človek vidi to, kar je pred očmi.«
Vemo, da je to dejstvo.
Nihče od nas nima niti približno dovolj informacij,
da bi lahko pravično sodil drugega.
Poglejmo, kako to zgleda v praksi.
Razmislimo o svetopisemskem zgledu.
Vprašali se bomo:
Kaj se lahko iz Lotove zgodbe naučimo glede tega,
da ne sklepamo prehitro,
ampak skušamo videti širšo sliko?
Mogoče si mislite:
Spet Lot?
Že brat Jacob je govoril o njem.
Ampak brez skrbi.
Po tem govoru ne bo več na tapeti.
Poglejmo skupaj eno zanimivost,
ki jo je o Lotu zapisal apostol Peter.
Odprimo 2. Petrovo pismo.
2. Petrovo, 2. poglavje.
Prebrali bomo 7. in 8. vrstico iz 2. poglavja.
Tukaj bomo izvedeli eno podrobnost o Lotu.
Kar v miru poiščite.
Če ste zaradi artritisa bolj počasni, tako kot jaz,
zna malo trajati.
2. Petrovo 2:7, 8.
Ti vrstici govorita o Jehovu.
Piše:
»Rešil pa je pravičnega Lota,
ki ga je hudo težilo predrzno vedenje hudobnih ljudi
– tega pravičnega človeka
je namreč iz dneva v dan
v pravični duši bolelo zaradi njihovih hudobnih dejanj,
ki jih je videl in slišal, ko je živel med njimi.«
Razmislimo: Kdo je za Lota trdil, da je »pravičen«?
Je mogoče apostol Peter zapisal svoje mnenje?
Ne, ker je to Petrovo 2. »navdihnjeno« pismo.
Torej je bil sveti duh tisti, ki je spodbudil Petra,
da je za Lota uporabil prav ta pridevnik.
Sveti duh ga je spodbudil,
da je za Lota kar trikrat rekel, da je »pravičen« človek.
Kdo pa je stal za vsem tem?
Bog Jehova.
Ja, Bog Jehova je imel Lota za »pravičnega« človeka
in on je poskrbel, da je to zapisano.
In tako tudi mi vemo, kakšen je bil Lot v njegovih očeh.
Pa tudi ti na Lota gledaš tako?
Kot na »pravičnega«?
Ali pa ti najprej pridejo na misel njegove napake?
Nekdo bi lahko rekel:
»Ko mu je njegov stric Abraham predlagal,
naj si izbere, kje v kanaanski deželi bo živel,
si je Lot izbral boljši del dežele.
Moral bi vztrajati, da imajo starejši prednost.
A ni to dokaz, da je bil sebičen?«
Če bi prebrali samo to poročilo,
iz katerega ne izvemo vseh podrobnosti,
bi res lahko prišli do tega zaključka.
In mogoče bi imeli prav.
Možno je, da je bil Lot res sebičen.
Ampak ali obstaja možnost,
da preprosto ne vemo vsega
in da bi na Lota gledali čisto drugače,
če bi videli širšo sliko tega dogodka?
Vemo, da je bil Lot Abrahamov nečak.
Kaj pa, če bi izvedeli, da je bil veliko starejši od njega?
Bi potem drugače gledali na to, da je imel prednost?
A ne obstaja v Betelu nekaj podobnega?
Betelčani že vejo, kaj mislim.
A imam prav?
Naj vsem pojasnim.
Ko je v Betelu naenkrat na voljo več sob,
se moramo nekako odločiti, kdo bo dobil katero.
Ne gremo se »kamen, papir, škarje«.
Ne izštevamo
»en kovač konja kuje, koliko žebljev potrebuje?«.
Niti »an ban, pet podgan«.
Nič od tega.
Betelska pisarna nas obvesti, katere sobe so na voljo.
Potem si lahko te sobe ogledamo.
Odločimo se, katera soba nam je najbolj všeč.
Ampak mogoče bi si to isto sobo želel še nekdo drug.
Takrat ima prednost pri izbiri tisti betelčan,
ki je dlje časa v polnočasni službi.
On si lahko prvi izbere, katero sobo želi.
Pa lahko zdaj tisti,
ki ni dobil želene sobe, reče betelčanu,
ki jo je dobil:
»Ti si sebičen.
Jaz sem želel to sobo.
Zakaj mi je ne odstopiš?«
Ne. Dobi jo tisti, ki dlje služi.
Tako to gre.
Razmislimo o možnosti,
da je bil Lot starejši, celo toliko starejši,
da bi lahko bil Abrahamov oče.
Ne moremo biti stoprocentno prepričani,
ker iz 1. Mojzesove ne izvemo vseh podrobnosti.
Ampak poglejmo nekaj dejstev, ki jih vemo.
Abraham je imel dva brata, Harana in Nahorja,
in kolikor vemo, je bil verjetno Abraham najmlajši sin.
Zakaj lahko to rečemo?
Razmislimo, koliko je bil star Abrahamov oče,
ko se mu je rodil Abraham?
Je bil star 60?
Ne.
Je bil mogoče star 100?
Tudi ne.
Abrahamov oče Terah je bil star okoli 130 let,
ko se mu je rodil Abraham.
Malo smešno, a ne?
Abrahama je skrbelo, da je prestar,
da bi dobil otroka, ko je imel 100 let,
čeprav je njega oče dobil, ko jih je imel približno 130.
Kakor koli že,
iz tega sklepamo, da je bil Abraham najmlajši sin.
Pa še nekaj vemo, če si malo pomagamo z matematiko.
Abrahamov najstarejši brat je bil starejši kar 60 let.
To je velika razlika.
Mogoče je bil to Haran, Lotov oče,
ki je prvi izmed treh bratov umrl.
V tistem času
je veliko moških dobilo otroka pri 30-ih.
Če je bil Lotov oče star 60, ko se je Abraham rodil,
a je možno, da je Lot bil takrat najstnik
ali pa že odrasel moški?
V tem primeru je bil Lot precej starejši od Abrahama
in čisto normalno je, da mu je Abraham dal prednost,
da si najprej on izbere,
v katerem delu obljubljene dežele želi živeti.
In verjetno se vsakemu betelčanu,
ki je na ta račun dobil želeno sobo,
zdi to čisto prav.
Mogoče bi kdo rekel:
»Vse lepo in prav,
ampak ne moremo dokazati, da je bil Lot starejši,
ker Sveto pismo tega ne omenja.«
Pa saj za to gre.
Tudi da ni bil starejši, ne omenja.
V tem govoru
ne skušamo preveriti vseh informacij o Lotu.
Njegova zgodba je samo primer.
Bistvo je to:
Ko nimamo vseh dejstev,
drugih ne sodimo, ampak skušamo v njih videti dobro.
In kot smo videli, glede Lota nimamo vseh dejstev.
Kaj pa, če bi nekdo rekel:
»Lot ni bil zadovoljen z življenjem v šotorih.
Želel si je bolj udobno življenje,
zato se je preselil v Sodomo.
A ni to dokaz, da je bil materialist?«
To je ena možnost.
Ampak, a poznamo vsa dejstva?
A lahko res trdimo, da se je Lot preselil v Sodomo,
ker si je želel bolj udobno življenje?
Ali pa je želel samo varnost in zaščito za svojo družino?
Ne pozabimo,
Lota so enkrat že ugrabili.
Če bi doživeli kaj takega,
bi želeli, da vaša družina še naprej živi v šotorih
ali bi raje izbrali mesto, zaščiteno z obzidjem?
Tudi danes veliko bratov in sester živi v okolici,
ki jim ni niti najmanj všeč.
Pa ne zato,
ker bi želeli udobno življenje v velikem mestu,
ampak preprosto zato, ker nimajo izbire.
Apostol Peter je o Lotu vedel enako kot mi,
pa je za njega rekel, da je »pravičen človek«.
Ni ga imenoval sebičnež, niti materialist,
ampak »pravičen človek«.
Lot ni postal pravičen, ko je zapustil Sodomo.
Dovoljeno mu je bilo zapustiti Sodomo zato,
ker je bil pravičen.
V Jehovovih očeh je že do takrat živel pravično.
Mogoče je bil Lot res sebičen,
ko si je izbral boljši del dežele,
in mogoče je res razmišljal materialistično,
ko se je preselil v Sodomo.
Ampak tudi če je bilo tako,
je moral v življenju narediti še veliko drugega,
še veliko dobrega.
Mi ne vemo vsega, Jehova pa ve
in z razlogom je zanj rekel, da je »pravičen«.
Iz tega se naučimo,
kako pomembno je videti širšo sliko in priznati,
da včasih nimamo vseh informacij.
Če sklepamo, preden poznamo vsa dejstva,
se lahko hitro zgodi, da se osramotimo.
To se je zgodilo tudi Izraelcem,
potem ko so zavzeli del Obljubljene dežele.
Rubenovci, Gadovci in del Manasejevega rodu
– vsi ti so ostali na vzhodni strani Jordana,
ker je bil to dober kraj za vzrejanje živine.
Preberimo, kaj se je zgodilo za tem.
Odprimo skupaj pri Jozuetovi knjigi.
Torej Jozue, 22. poglavje,
prebrali bomo 10. vrstico.
Jozue 22:10:
»Ko so Rúbenovci, Gadovci
in polovica Manásejevega rodu
prišli v bližino Jordana v kánaanski deželi,
so tam zgradili velikanski oltar.«
Preostali Izraelci se sploh niso vprašali,
zakaj so njihovi bratje to naredili.
Pripravljeni so se bili bojevati proti njim.
Kar sklepali so, da gre za upor.
Ampak kaj vemo o teh dveh rodovih in pol?
Vemo,
da so pred tem skupaj z drugimi
osvajali Obljubljeno deželo.
Pa še nekaj, za to so tvegali življenje.
Imamo kak dokaz?
Ti rodovi so bili prvi, ki so šli v vojno.
Bili so v prvih bojnih vrstah, na čelu vojske.
Lahko si predstavljamo, da so bili najbolj na udaru.
Kako pogumno.
Prav tako nikjer ne beremo,
da bi bili kdaj nezvesti Jehovu.
Vse to vemo o njih.
Ampak njihovi bratje niso razmišljali tako.
Videli so jih čisto v drugi luči.
Rekli so jim to, kar beremo v vrsticah 16 do 18,
22:16–18:
»Vse zbrano Jehovovo ljudstvo pravi:
‚Kako ste lahko bili tako nezvesti Izraelovemu Bogu?
Danes ste obrnili hrbet Jehovu,
saj ste si zgradili oltar in se uprli Jehovu.
Ali ni bil dovolj velik že greh,
ki smo ga naredili pri Peórju?
Ali ste pozabili na kugo, ki je zadela Jehovovo ljudstvo?
Še vedno čutimo posledice tistega greha.
Ali hočete obrniti hrbet Jehovu?!
Če se vi danes uprete Jehovu,
se bo on jutri razjezil na ves izraelski narod.‘«
Pa še več so imeli za povedati.
To ni bilo vse.
Čez čas so predstavniki desetih rodov
končno zajeli sapo.
Starešine dveh rodov in pol so pojasnili,
da oltar sploh ni bil za čaščenje.
Zgradili so ga, da priča, da tudi oni častijo Jehova,
in da na to spomni tudi preostalih deset rodov.
Si lahko predstavljate,
kako osramočeni so bili veliki duhovnik in starešine,
ko so ugotovili, da so naredili »iz muhe slona«?
Na začetku govora smo omenili pomembno dejstvo:
Samo Jehova ve čisto vse o nas.
Mi pa moramo brate in sestre čim boljše spoznati
– njihovo preteklost, kakšne izzive imajo.
Tako bo manj verjetno, da jih bomo obsojali.
Ko vidimo, kako zelo so se potrudili,
da so takšni, kot so danes, jih imamo še raje.
Mogoče je izmed vseh družinskih članov
ta oseba še najbolj napredovala.
Včasih se zgodi, da nam gre kdo malo na živce.
Potem pa izvemo malo več o njegovi preteklosti.
Mogoče slišimo, da je sam v resnici
ali pa da je prej živel zelo nemoralno,
zdaj pa je tak dragulj.
Jehova ga ima zelo rad.
Prej ko slej nas bo nekdo malo vznemiril.
Takrat se vprašajmo:
Kako Jehova gleda na to osebo?
A je v njegovih očeh pravična?
Ja, nekaj na njej me moti,
ampak v Jehovovih očeh je pravična
in če se osredotočam samo na to malenkost,
ki me moti, lahko zgrešim širšo sliko.
Pred leti je v nekem Betelu moral mlad brat
sodelovati s starejšo sestro
in projekt je trajal kar nekaj časa.
Sestra in njen mož sta bila oba maziljena.
Mož je bil znan kot ena velika dobričina,
žena pa je bila zelo zvesta sestra,
če gledamo širšo sliko.
Ampak če dela nisi opravil, kot ji je pasalo,
ti je brez milosti povedala, kar ti gre.
Imela se je za babico,
ki mora druge malo spraviti v red.
Ta mladi brat je pokazal veliko zrelosti.
Ni se jezil in rekel: »Kaj se pa gre?
Sestra ne bi smela tako govoriti z bratom.«
Namesto tega ju je zvečer povabil k sebi.
Povedala sta mu,
kaj vse sta doživela med prepovedjo v tej državi.
Zaradi tega je mladi brat na sestro gledal drugače
in mogoče je tudi ona spremenila svoje mnenje o njem.
Ko ti zvesti sovernik naslednjič stopi na žulj,
ga probaj boljše spoznati, z njim preživljaj čas,
povabi ga na oznanjevanje ali pa na kavico.
Bolj ko jih spoznaš, raje jih imaš.
Ne se čuditi, če vas bo zdaj kdo povabil na kavo.
Mogoče je nekdo sramežljiv
in ima vedno zelo resen obraz.
Nikoli se ne nasmeji.
Zato se nam zdi neprijazen, ponosen, hladen.
Ampak sploh ni nujno, da je tak,
samo obraz mu ne dela usluge.
Ali pa nekdo zaradi zdravstvenih težav
ne more opraviti toliko dela, kot ga lahko mi.
Ker o teh zdravstvenih problemih ne govori,
bi lahko sklenili, da je len.
Jehova pa vidi, da mu daje svoje najboljše.
Lahko pa je nekdo poln energije
in opravi trikrat več dela kot mi.
A to pomeni, da se hoče izkazati
in ostale prikazati v slabi luči?
Mogoče je bil pač samo tako vzgojen.
To je samo njegov način,
kako Jehovu daje svoje najboljše.
Ko sem služil kot okrajni nadzornik,
se je v eni občini veliko govorilo o neki sestri.
Govorili so:
»Trdi, da je bolana, potem pa jo srečaš, ko nakupuje.
Ne vem, od kod ji energija, da gre v trgovino,
na shodih pa jo bolj redko vidiš.«
Res sem vesel, da sem obiskal to sestro.
Izvedel sem, da trpi za hudo boleznijo.
Ves čas je bila v bolečinah.
Ko je vsake toliko bolečina popustila,
pa je izkoristila priložnost, da si kupi to, kar potrebuje.
Živela je sama, nihče ji ni pomagal.
Večino časa pa je v bolečinah ležala v postelji.
Boljše bi bilo, da bi ji bratje in sestre pomagali,
ne pa da so jo kritizirali.
Torej, v tem govoru nismo skušali priti do zaključka,
kakšen je bil Lot oziroma kdor koli drug.
Ne, namen je bil, da se spomnimo,
da samo Jehova pozna vsa dejstva.
Rad ima naše brate in sestre
in želi, da jih imamo tudi mi.
Zelo je vesel, ko se trudimo v drugih videti dobro.
Vemo, da vam bo to uspelo,
medtem ko z ramo ob rami sodelujete z drugimi.
Dragi diplomanti, zelo vas imamo radi.
Naj vas Jehova še naprej bogato blagoslavlja,
ko mu zvesto služite.
In zdaj, bi radi izvedeli, kam bodo šli diplomanti?
Aha, ja, vidim, da vas zanima.
Pa začnimo.
Z nami je brat Ronald Curzan
in pomagal nam bo podeliti diplome
našim bodočim diplomantom.
Začeli bomo z bratom Ajavonom,
ki se bo vrnil v zahodnoafriško podružnico.
Brat in sestra Alimănescu
se bosta vrnila v romunsko podružnico.
Brat in sestra Alton
sta bila dodeljena v zambijsko podružnico.
Brat Arsiashvili se bo vrnil v gruzijsko podružnico.
Brat in sestra Bueche
se bosta vrnila v podružnico v Združenih državah.
Brat in sestra Capece
se bosta vrnila v podružnico v Mozambiku.
Brat in sestra Carlisle
sta bila dodeljena v portugalsko podružnico.
Brat in sestra Carmichael
se bosta vrnila v podružnico v Združenih državah.
Brat in sestra Carraway
sta bila dodeljena v zambijsko podružnico.
Brat Collymore
je bil dodeljen v zahodnoafriško podružnico.
Brat Figely se bo vrnil v češko-slovaško podružnico.
Brat Fujita se bo vrnil v japonsko podružnico.
Brat in sestra Gatembasi
sta bila dodeljena v podružnico v Ruandi.
Brat in sestra Girma
se bosta vrnila v etiopijsko podružnico.
Brat in sestra González
se bosta vrnila v špansko podružnico.
Brat in sestra Hayega
se bosta vrnila v zahodnoafriško podružnico.
Brat in sestra Herron
sta bila dodeljena v nigerijsko podružnico.
Brat in sestra Hugó
se bosta vrnila v skandinavsko podružnico.
Brat in sestra Lagavakatini
se bosta vrnila v podružnico na Fidžiju.
Brat in sestra Lattanzi
sta bila dodeljena v špansko podružnico.
Sestra Lin se bo vrnila v tajvansko podružnico.
Brat Lopes je bil dodeljen v južnoafriško podružnico.
Brat MacDonald
se bo vrnil v podružnico v Združenih državah.
Brat in sestra Mauri
se bosta vrnila v avstralazijsko podružnico.
Brat Mutahi se bo vrnil v vzhodnoafriško podružnico.
Brat Nelson se bo vrnil v skandinavsko podružnico.
Brat in sestra Osogu
se bosta vrnila v nigerijsko podružnico.
Brat Peralta se bo vrnil v kolumbijsko podružnico.
Sestra Šakić se bo vrnila v hrvaško podružnico.
Brat in sestra Spina
sta bila dodeljena v podružnico v Ruandi.
Brat Terrell se bo vrnil v podružnico v Združenih državah.
Brat Vaitiekus se bo vrnil v finsko podružnico.
Brat Yoon se bo vrnil v podružnico v Združenih državah.
Brat Zapp se bo vrnil v podružnico v Združenih državah.
No,
bi radi videli cel razred?
Dvignite zaveso!
Res smo ponosni na vas.
Vemo, da je čas šolanja od vas zahteval veliko truda,
ampak prišli ste do tega trenutka
in veseli smo, da vas Jehova blagoslavlja.
Razred je pripravil pismo.
Prebral ga bo brat Aidan Mauri
iz avstralazijske podružnice.
Dragi Vodstveni organ,
radi bi se vam iz srca zahvalili za to izjemno priložnost,
da smo lahko obiskali
Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead.
Od trenutka, ko smo prispeli,
ste nas vi in betelska družina gostoljubno sprejeli
in nas navdušili nad duhovno pojedino,
ki nas je še čakala.
Hvala vam, da ste si vzeli čas in nas obiskali v učilnici.
Vaše poučevanje in ljubeč trud vaših pomočnikov,
naših dragih učiteljev in oddelka za teokratične šole
se nas je zelo dotaknil in nam omogočil,
da smo »svojega Velikega poučevalca […]
videli na lastne oči«.
Med šolanjem so nam učitelji pomagali,
da smo še bolj opazili
in cenili Jehovovo nežno nesebično ljubezen.
Od trenutka, ko sta prva človeka grešila,
je Jehova naredil vse, kar je možno,
da bi ljudem pomagal obnoviti dober odnos z njim.
Premišljevanje o obljubi, dani v Edenu,
o Jehovovih zavezah z Abrahamom in Davidom
in o značilnostih Mojzesovega Zakonika,
še posebej o dnevu poravnave,
je še okrepilo našo hvaležnost
do Jezusove odkupne žrtve.
Ko pa smo preučevali Jezusovo življenje in delovanje
in to, kako popolnoma je posnemal Očeta,
se je naše zaupanje v Jehovovo ljubezen še okrepilo.
Zelo se nas je dotaknilo,
kako potrpežljiv je bil Jezus z apostoli,
kako dostojanstveno in prijazno je ravnal z ženskami
in kakšno požrtvovalno ljubezen je pokazal,
ko je trpel in umrl na mučilnem kolu.
Res smo hvaležni, da je Jezus naš kralj
in sočutni veliki duhovnik.
Pregledovanje izpolnitev svetopisemskih prerokb
je okrepilo naše upanje v Jehovove obljube
in nas napolnilo s pogumom za prihodnost.
Na primer Zaharijevo videnje o štirih vozovih,
ki gredo na štiri konce zemlje,
in o Jehovovi »jezi na severno deželo«
nam je zagotovilo,
da Jehova z vojsko mogočnih angelov
ščiti svoje ljudstvo, tako v preteklosti kot danes.
Čeprav se razmere v svetu slabšajo, nas ni strah,
saj nam stoji ob strani ta vojska angelov.
To nas navdaja z zaupanjem,
da podpiramo Jehovovo vrhovnost že danes
in med veliko stisko.
Praktične delavnice na temelju brošure Imej rad ljudi
so nas spodbudile, da še bolj goreče oznanjujemo.
Uživali smo v prikazih, ki so lepo pokazali,
kakšne lastnosti potrebujemo,
da bi oznanjevali v različnih situacijah.
Vse to je okrepilo našo željo,
da dobro novico oznanjujemo še z večjo ljubeznijo,
toplino in občutkom nujnosti,
ker so »polja [...] zrela za žetev«.
Odločeni smo, da bomo upoštevali vse,
kar nas je naš Veliki poučevalec naučil v teh 5 mesecih.
Želimo posnemati našega Voditelja, Kristusa,
medtem ko »z ramo ob rami« služimo z vami,
dragi bratje, in z vsemi brati in sestrami po vsem svetu,
vse pa v slavo našemu nebeškemu Očetu Jehovu.
Vaši bratje in sestre, 159. razred.
Na začetku programa sem obljubil,
da bomo nadaljevali zgodbo o Abramu in Lotu.
Torej Lot je občutil posledice nekaterih svojih odločitev.
Kako se je Abram na vse to odzval? Kaj je naredil?
To nas pripelje do tretjega strahu,
ki se lahko pojavi, ko želimo ohraniti mir.
To je strah pustiti preteklost za sabo,
pozabiti, kar se je zgodilo.
Lot se je preselil v bližino Sodome in Gomore.
Tam je izbruhnila vojna.
Njega in njegovo družino so sovražniki zajeli
in bili so vojni ujetniki.
Predstavljajte si,
da bi Abram takrat še vedno gojil zamero proti Lotu.
Kaj bi si lahko mislil?
He, he, he, he.
Prav mu je.
Saj to si je zaslužil.
Sam si je kriv, da je šel tja.
Lahko bi si to mislil.
Pa je Abram res tako razmišljal?
Odprimo Sveto pismo,
1. Mojzesovo 14.
Torej 1. Mojzesova, 14. poglavje.
Abrama bi lahko bilo strah, da če bi odpustil,
če bi pustil preteklost za sabo,
bi to pomenilo, da to, kar mu je Lot naredil,
ni bilo nič napačnega.
Poglejmo, kako se je odzval,
ko je slišal, kaj se je zgodilo.
Torej 1. Mojzesova, 14. poglavje,
prebrali bomo 14. vrstico.
Tu piše:
»Tako je Ábram izvedel, da so ujeli njegovega nečaka.
Zbral je svoje može, 318 služabnikov,
rojenih v njegovi hiši, ki so bili izurjeni za boj,
in se odpravil zasledovat napadalce vse gor do Dana.«
Abram je šel v akcijo.
Vemo, da je bilo od Mamreja do Dana
kakih 200 kilometrov.
Torej je za to pot verjetno potreboval več dni,
pa še, bilo je nevarno in kar nekaj ga je stalo.
Ampak vseeno, Abram je šel po Lota.
Iz vrstic 21 do 23 izvemo še nekaj:
Sodomski kralj je Abramu ponudil nekaj denarja
v zameno za to, da je pomagal Lotu.
Ampak Abram ga je zavrnil.
Ni imel nobenih skritih sebičnih motivov.
Zakaj?
Abram je pokazal ponižnost.
Lotu je pomagal, ko je trpel posledice svoje odločitve
– odločitve, ki bi lahko med njima ogrozila mir.
Odločen je bil pustiti preteklost za sabo
in zaščititi mir med njima.
Kaj se lahko naučimo od Abrama?
Se vam je že kdaj zgodilo, da ni bilo po vaše?
Mogoče ste morali popustiti, ker ste bili v manjšini.
Potem pa načrt, ki ga je podprla večina, ni deloval.
Takrat bi nam bile servirane na pladnju besede:
Saj sem vedel.
Ali pa bi želeli, da vsi vejo,
da smo mi imeli boljšo idejo.
Kar priznajmo, to smo že naredili.
Ne prepustimo se zagrenjenosti ali jezi.
Kako lahko to narediš?
Potrudi se, da podpreš odločitev,
tudi če se z njo ne strinjaš.
In če se bo izkazala za napačno,
posnemaj Abrama.
Tako kot, on ne išči krivca za to, kar se je zgodilo.
Ponižno naredi, kar je v tvoji moči,
da bi popravil, kar se da.
Zakaj?
Ker boš s tem delal za mir.
Tisti, ki dela za mir,
pa je v dobrem odnosu z Bogom.
To pa si od vsega najbolj želimo.
Torej, o čem smo govorili v današnjem govoru?
Abram je vedno aktivno delal za mir.
Ni ga bilo strah, da bi izpadel šibek
ali da bi ga drugi izkoriščali,
niti da bi pustil preteklost za sabo.
Je bil zaradi tega kaj na slabšem?
Res je, da ne vemo, a je Lot pokazal hvaležnost Abramu,
ker se je trudil ohranjati mirne odnose med njima.
Sveto pismo tega ne pove, kot je rekel brat Splane.
Ampak to sploh ni pomembno.
Abram ni vsega tega naredil za Lotov odziv.
Za čigav pa?
Govorili smo o dveh poročilih,
v katerih se je jasno videlo,
da je Abram delal za mir z Lotom.
In zanimivo, po vsakem od teh dveh dogodkov
je Jehova za njega naredil nekaj posebnega.
Če beremo od 1. Mojzesove 13:14 naprej
ali 1. Mojzesovo 15:1, tam vidimo,
da je Jehova Abramu povedal, da ga odobrava
in da ga ima rad.
In to si je Abram želel.
Želel je dober odnos z Bogom,
ker ko si v miru z drugimi,
takrat Jehova sprejme tvojo žrtev.
Dejstvo je, da bo naš mir slej ko prej ogrožen.
Lahko se bo to zgodilo v Betelu,
mogoče doma,
lahko pa tudi v občini.
Naj te ne bo strah!
Bodi ponižen,
pristopi do osebe, s katero si v sporu,
in naredi, kar je v tvoji moči, da bi obnovil mir med vama.
Bo to enostavno?
Ne.
Se bo ta oseba vedno dobro odzvala na tvoj trud?
Ni nujno.
Ampak Jehova se bo.
In potem?
Potem se lahko vrneš nazaj k oltarju
in daruješ svoj dar.
Jehova bo z veseljem odprtih rok sprejel tvoj dar.
Zakaj?
Ker si se pred tem močno trudil delati za mir.
Diplomanti 159. razreda šole Gilead, radi vas imamo!
In molimo, da vas Jehova še naprej blagoslavlja,
kjer koli že boste.
Kmalu bodo na jw.org
in v aplikaciji JW Library®
objavljeni še drugi spodbudni govori s podelitve diplom.
Na koncu obiščimo še brate in sestre v Avstraliji.
Ta ogromna država je najbolj raven kontinent na Zemlji
in drugi najbolj suh, takoj za Antarktiko.
Ime izvira iz latinske fraze,
ki pomeni »neznana južna dežela«.
Na tem kontinentu najdemo veliko dragih kamnov,
na primer beli opal.
Avstralija je kulturno
ena najbolj raznolikih držav na svetu.
Tam najdemo več kot 270 etničnih skupin.
Več kot četrina prebivalcev je bila rojena v tujini.
Večina Avstralcev rada preživlja čas na prostem.
Radi surfajo,
igrajo avstralski nogomet
in se družijo na piknikih, kjer pečejo na žaru.
Takšna druženja so pomemben del avstralske kulture.
Vsak, ki pride na piknik, ponavadi prinese kaj hrane.
Tako je končni obrok
mešanica lokalnih in mednarodnih jedi.
Še ena hrana, značilna za Avstralijo, je Vegemite,
ki so ga leta 1923 izumili v Melbournu.
Ta temnorjavi namaz je narejen
predvsem iz pivskega kvasa
in ima značilen »umami« okus,
zato nekateri pravijo, da ima okus po mesu.
Domačini ga zelo radi
na tanko namažejo na toast ali krekerje.
Avstralci so znani tudi po tem, da uživajo v pitju kave.
Tri četrtine prebivalcev
spije vsaj eno skodelico kave na dan
in 95 odstotkov kavarn je v privatni lasti.
Ponavadi jo pripravijo iz kvalitetnih uvoženih zrn
in postrežejo z različnimi vzorci,
ustvarjenimi s spenjenim mlekom.
Proti koncu 18. stoletja
je na stotine kopij Svetega pisma
z ladjami prispelo v Avstralijo.
V 19. stoletju
so prevodi Svetega pisma v domorodnih jezikih
začeli uporabljati Božje ime.
Zapisali so ga kot Iehoa in Jehova.
Svetopisemsko sporočilo se je dotaknilo srca teh ljudi,
na primer mlade Kartanye.
Pri 11 letih je v svojem maternem jeziku kaurna napisala:
»Vedno častimo Jehova.
Jehova je naš stvarnik. Jehova nas rešuje greha.«
Arthur Willis iz Zahodne Avstralije
si je zelo želel drugim pomagati spoznati Boga.
Leta 1931 je pri 19-ih začel pionirati
in je potoval v odmaknjene dele države.
Leta ‘32 pa je začel oznanjevati domorodcem.
Leta ‘43 se je naselil v Pingelly-ju
in je pričeval Noongar aboriginski družini, Collardom.
James in Mabel sta imela 17 otrok.
Na njunem domu so potekali svetopisemski tečaji
in sčasoma se je z njuno družino
začela prva domorodna občina v Avstraliji.
Njuni vnuki so del več kot 71.000 oznanjevalcev,
ki danes v državi oznanjujejo Božje kraljestvo.
Oznanjevalci iskrene ljudi iščejo na plažah,
odmaknjenih kmetijah
in na mestnih ulicah.
Učijo se tudi tujih jezikov,
na primer mandarinščino,
in se dobro seznanijo s kulturo teh ljudi.
Ena takšna goreča skupina
je občina Carlton v Melbournu.
Njihovo področje je živahno in polno različnih kultur
in zajema poslovno četrt mesta.
Ta občina je sestavljena iz 21 narodnosti.
Bratje in sestre imajo za vas posebno sporočilo:
We love you!
Tudi mi vam pošiljamo prisrčne pozdrave!
To je JW Broadcasting
iz svetovnega središča Jehovovih prič.

JW Broadcasting – junij 2026: Podelitev diplom 159. razredu šole Gilead