JW subtitle extractor

Lepo vas pozdravljamo na JW Broadcastingu®!
Vsi si želimo sprejemati dobre odločitve
in biti prepričani, da nas čaka lepa prihodnost.
Ampak za to potrebujemo dobro vodstvo.
V tej oddaji bomo videli, kje ga najdemo
in kako takšnemu vodstvu sledimo.
Prisluhnili bomo družini Tshomba,
ki je sledila dobremu vodstvu
in bila za poslušnost nagrajena.
V Habakukovi knjigi bomo kopali za zakladi.
Spoznali bomo, kako lahko ostanemo mirni,
ko se nam naloga ali situacija zdi pretežka.
Zanima pa nas tudi, kako izgleda dan mladega brata,
ki se je preselil v Dominikansko republiko,
kjer se potrebuje več oznanjevalcev.
V tej oddaji na JW Broadcastingu
nas čaka veliko zanimivega.
»Ali veš kam moraš iti?«
Tema tega govora temelji na Jozuetu 3:4.
Izraelci so zatem, ko so čakali 40 let,
tik pred tem, da vstopijo v Obljubljeno deželo.
Ampak naslednji del poti ne bo enostaven.
Potrebovali bodo veliko moči, vere in poguma,
preden bodo prišli v Obljubljeno deželo.
Kako bodo vedeli, kaj morajo narediti?
Preberimo skupaj Jozue 3:2–4.
Tu pojasni, kako je Jehova
vodil svoje ljudstvo v tem pomembnem trenutku:
»Po treh dneh so nadzorniki šli skozi tabor
in ljudstvu zapovedali:
‚Ko boste videli, da duhovniki iz Lévijevega rodu
nosijo skrinjo zaveze Jehova, vašega Boga,
se tudi vi odpravite s svojega mesta in pojdite za Skrinjo.
Ampak naj bo med vami in Skrinjo
razdalja približno 2000 komolcev.
Bolj se ji ne smete približati.
Tako boste vedeli, kam morate iti,
saj po tej poti še niste potovali.‘«
Torej slediti so morali Skrinji zaveze,
da bi vedeli, kam morajo iti.
Čeprav se je to zdelo očitno,
so Izraelci pogosto težko upoštevali navodila.
Osredotočali so se na napake tistih, ki so jih vodili,
in dovolili so, da na njihove odločitve vplivata
ponos in želja po neodvisnosti.
Kako se to nanaša na nas danes?
Tudi mi živimo
v pomembnem trenutku človeške zgodovine.
Vse nakazuje na to,
da smo globoko v zadnjih dneh
in da bomo kmalu videli začetek velike stiske,
ki bo vodila v harmagedon.
Poslušanje navodil bo ključnega pomena.
Kako bomo vedeli, kam moramo iti?
Tako kot v Jozuetovih dneh,
moramo tudi mi ugotoviti,
kako Jehova vodi svoje ljudstvo,
in temu slediti.
S tem v mislih odgovorimo na tri vprašanja:
Prvič, kako vemo, po kateri poti naj gremo?
Drugič, kako lahko na njej ostanemo?
In tretjič, kako lahko ostanemo v koraku?
Poglejmo prvo vprašanje:
Kako vemo, po kateri poti naj gremo?
Izraelci so, ko so potovali po pustinji
pod vodstvom Mojzesa in Arona,
jasno videli Jehovovo vodstvo.
Podnevi jih je spremljal oblačni steber, ponoči pa ognjeni.
Ampak Jehova je spremenil, kako bo dajal navodila.
Izraelci so potrebovali vero, da so sprejeli dejstvo,
da je zdaj Jozue tisti, ki ga Jehova uporablja.
In Jozue je s tem,
ko je pred njimi poslal Skrinjo zaveze,
ljudstvu jasno pokazal, da je tisti, ki jih vodi,
še vedno Jehova.
Koga pa Jehova uporablja danes?
Na to je odgovoril Jezus.
Odprimo Matej 24:45:
»Kdo je pravzaprav zvesti in preudarni suženj,
ki ga je gospodar postavil nad svoje služabnike,
da jim ob pravem času daje hrano?«
»Zvesti in preudarni suženj«
– kdo je to?
Danes to skupino sestavlja
Vodstveni organ Jehovovih prič.
Jehovovim služabnikom po vsem svetu
daje duhovno hrano, smernice in praktično pomoč.
Vse to vemo. Ta stavek smo pregledali že velikokrat.
Ampak a smo že globoko razmislili,
zakaj to verjamemo?
54. lekcija knjige Uživaj življenje vso večnost!
ima naslov »Vloga ‚zvestega in preudarnega sužnja‘«.
Ta lekcija učence vpraša:
»Kaj tebe prepriča, da Jezus vodi Vodstveni organ?« in
»Ali verjameš, da je Vodstveni organ
‚zvesti in preudarni suženj‘?«
To sta pomembni vprašanji.
Kako bi ti odgovoril?
Mogoče ti bo koristilo,
če to lekcijo skupaj z razdelkom »Raziskuj«
pregledaš na družinskem čaščenju
ali pri osebnem preučevanju.
Torej zakaj je bilo to pomembno?
Razmislimo:
Da bi Izraelci lahko sledili moškim,
ki so nosili Skrinjo zaveze in šli v reko, ko je poplavljala,
so morali povsem zaupati, da je Jehova tisti,
ki jih vodi.
Podobno je danes.
Pred nami so zelo težki časi
in da bi lahko takrat sledili smernicam
Vodstvenega organa,
moramo povsem zaupati,
da ga po svojem sinu, Jezusu Kristusu, vodi Jehova.
Kaj je torej odgovor na prvo vprašanje?
Kako vemo, po kateri poti naj gremo?
Podobno kot zvesti Izraelci sledimo tistim,
ki jih Jehova uporablja, da nas vodijo.
Tako pridemo do drugega vprašanja:
Kako lahko na tej poti ostanemo?
Ponavadi nam ni težko upoštevati navodil,
ko se z njimi strinjamo.
Ko pa se nas prosi, naj naredimo kaj,
kar se nam ne zdi smiselno,
nam je precej bolj težko.
Kaj takrat?
Apostol Pavel nam je glede tega dal dober zgled.
Iz 21. poglavja Apostolskih del izvemo,
da je prišel v Jeruzalem
in Jakobu in starešinam povedal,
kako je bilo na potovanjih.
Nad njegovimi doživetji so bili zelo navdušeni.
Ampak bila je ena težava.
Poglejmo, kaj so rekli
glede nekaterih judovskih kristjanov,
kot to piše v Apostolskih delih 21:21:
»Toda o tebi so slišali govorice,
da vse Jude med narodi učiš,
naj zavržejo Mojzesov Zakonik.
Slišali so, da jim govoriš, naj ne obrezujejo svojih otrok
in naj se ne ravnajo po ustaljenih običajih.«
Nikjer ne piše, da bi Pavel res to delal,
ampak širile so se govorice.
Kaj so Pavlu naročili?
Apostolska dela 21:24. Tu piše:
»Vzemi jih s seboj,
se z njimi obredno očisti in poskrbi za njihove stroške,
da si bodo lahko obrili glavo.
Tako bodo vsi vedeli, da govorice o tebi niso resnične,
ampak da živiš tako, kot je prav,
in se tudi sam ravnaš po Zakoniku.«
Kaj je Pavel naredil?
Ni se prepiral ali upiral.
V 26. vrstici piše,
da »je naslednji dan vzel tiste [...] moške«
in se »z njimi obredno očistil«.
Da bi utišal govorice, ki niso bile resnične,
je Pavel na lastne stroške naredil to,
kar se ni več zahtevalo. In zakaj?
Ker je bil zvest tistim,
ki jih je Jehova postavil, da vodijo.
Kaj se naučimo?
Ko dobimo smernice, ki se nam morda zdijo nesmiselne
ali pa imamo drugačno mnenje,
a dovolj zaupamo Jehovu, da jih upoštevamo?
Če dobiš jasna navodila, jih upoštevaj,
če seveda ni kršen kak svetopisemski zakon.
Nikoli ne vemo,
če Jehova vodi stvari z določenim namenom.
In tudi če jih ne,
te bo nagradil za zvestobo.
Včasih nam takšna navodila lahko rešijo življenje.
Mogoče pomislimo na dramo Zaupaj Jehovu,
ki je prikazala,
kako so naši bratje in sestre v Afriki bežali, da bi se rešili.
To se tudi danes dogaja
nekaterim bratom in sestram v različnih delih sveta.
In z njimi res sočustvujemo.
Ta drama je vse nas spodbudila, da razmislimo,
kako bi se odzvali, če bi dobili navodila,
ki bi se nam zdela malo ekstremna ali nepotrebna.
Zakaj si ne bi te drame pri družinskem čaščenju
pogledali še enkrat in razmislili,
kako bi se mi odzvali?
Zakaj je to pomembno?
Razmislimo o naslednjem.
Ali bomo med veliko stisko
tudi mi dobili jasna navodila glede tega,
kaj lahko delamo in česa ne?
Kako jih bomo dobili?
A nam bodo logična?
Če povsem zaupamo Jehovu in njegovemu Sinu,
bomo pripravljeni poslušati navodila tistih, ki vodijo.
Pogledali smo, kako vemo, po kateri poti naj gremo,
in kako lahko na njej ostanemo.
Še tretje vprašanje:
Kako lahko ostanemo v koraku?
Paziti moramo, da nas razočaranja, preganjanje
ali problemi ne ustavijo oziroma upočasnijo,
ko sledimo smernicam tistih, ki vodijo.
Na primer,
ko slišimo nekaj direktno od Vodstvenega organa,
se takoj odzovemo.
Kaj pa takrat, ko dobimo navodila od starešin
ali okrajnega nadzornika?
Dobro jih poznamo, poznamo njihove napake.
A se zato upočasnimo ali celo ustavimo?
A za navodili še vedno vidimo Jehova?
Ostati moramo blizu Jehovove organizacije.
Zakaj je to pomembno?
A ste že kdaj komu sledili z avtom?
Bilo je veliko prometa
in kar naenkrat je bil avto daleč pred vami.
Potem pa vidite, da bi morali iti na izvoz,
vi pa ste ga zgrešili.
Kaj se je zgodilo?
Preveč ste zaostajali.
Iz istega razloga moramo biti
v koraku z Jehovovo organizacijo.
Kako pa?
Jehovova organizacija nas večkrat spomni,
kako naj to delamo.
Spodbuja nas, da obiskujemo shode,
vsak dan beremo Sveto pismo,
osebno preučujemo in molimo in da oznanjujemo.
Te stvari nam pomagajo,
da ostanemo v koraku z Jehovovo organizacijo.
Včasih pa nekateri postanejo
nezadovoljni zaradi odločitev
ali kako so stvari organizirane.
Zaradi tega se upočasnijo, postanejo nedejavni
ali pa se nehajo družiti z občino.
Na žalost ne razumejo,
da, tako kot v Izraelu, stvari ne morejo biti popolne,
ker so tisti, ki jih Jehova uporablja, nepopolni.
Ampak kje pa sploh lahko najdejo popolnost?
Edini popoln človek je bil Jezus.
V organizaciji so torej nepopolni ljudje,
ki se po svojih najboljših močeh trudijo slediti
popolnemu voditelju.
Nek moder dolgoleten okrajni nadzornik
je pogosto rekel:
»To je najboljša nepopolna organizacija na zemlji.«
In imel je prav.
To nas spomni na to, kar piše v Janezu, 6. poglavje.
Nekateri so se spotaknili, ker je Jezus rekel,
da morajo jesti njegovo meso in piti njegovo kri.
V poročilu piše,
da »se je mnogo njegovih učencev vrnilo k temu,
kar so pustili za seboj, in niso več hodili za njim«.
Zato je Jezus svoje učence vprašal:
»Ali hočete tudi vi oditi?«
Kako so se odzvali?
Peter je pokazal vero in odgovoril to,
kar piše v Janezu 6:68:
»Gospod, h komu naj gremo?
O večnem življenju učiš ti.«
»H komu naj gremo?«
Peter in drugi učenci
verjetno Jezusa niso nič bolj razumeli kot ostali ljudje,
ampak bili so prepričani, da želijo ostati z Jezusom.
Enako velja danes.
Nikoli ne pozabimo, kaj imamo.
Kje drugje bi lahko dobili vodstvo,
duhovno hrano in tolažbo,
ki nam jo po svoji organizaciji daje Jehova?
Tega ni nikjer drugje.
Ne dovolimo, da bi zaradi stvari, ki jih ne razumemo,
pozabili, kaj imamo in del česa smo.
Kaj je bistvo tega govora?
Očitno je, da živimo globoko v zadnjih dneh,
in kmalu bomo dobili obljubljeno večno življenje.
Smo kot Izraelci na bregu reke Jordan.
Poslušnost in upoštevanje navodil
nam lahko reši življenje.
Zdaj je čas, da smo povsem prepričani,
da Jehova vodi svojo organizacijo.
Ne dovolimo,
da bi se zaradi razočaranj ali napak drugih upočasnili.
Vedno imejmo v mislih,
kakšna čast je, da smo del te, sicer nepopolne,
ampak enotne svetovne organizacije.
Ne glede na to, kako težki časi so pred nami,
smo lahko prepričani,
da če se trdno držimo Jehovove organizacije,
bomo vedno vedeli, kam moramo iti.
Loic in Yohari Tshomba sta brat in sestra iz Konga.
Na lastni koži sta občutila resničnost teh nasvetov,
ko je bilo njuno življenje
odvisno od poslušnosti navodilom.
Drama Zaupaj Jehovu se me je res dotaknila.
Nekaj podobnega sem z družino doživela tudi jaz.
V zgodnjih 90. letih smo kar dobro živeli.
Večina otrok nas je bila še majhnih,
potem pa je izbruhnila vojna
in morali smo zbežati iz Konga.
Navodila, ki smo jih dobili ...
ki nam jih je dala podružnica,
so bila preprosta.
Nekateri jih niso upoštevali in žal so umrli.
Moj oče ni imel dovolj denarja,
da bi nas vse naenkrat spravil na varno,
zato smo se morali razdeliti.
Moja mama, dva brata, dve sestri in jaz
smo zbežali v Tanzanijo.
Moj oče nam je dal navodila.
Natančno nam je povedal,
na katerem mestu naj bi se dobili.
Ker smo ga natančno ubogali,
nam je uspelo, da smo se spet srečali.
Tista scena v drami Zaupaj Jehovu,
ko se otroka srečata s starši,
je bila točno to, kar smo mi izkusili.
Ja, življenje v begunskem taborišču ni bilo varno.
Stalno so bile prisotne grožnje,
da bodo v taborišče vdrli vojaki,
in tudi v duhovnem smislu to okolje ni bilo dobro.
Zato smo se morali spet preseliti,
tokrat iz Tanzanije v Mozambik.
Še vedno se spomnim, kako ...
kako smo potovali zadaj, na tovornjaku.
Cesta je bila zelo slaba
in odzadaj nas je kar premetavalo.
Sčasoma smo se ustavili in mislil sem si,
da se bomo zdaj lahko malo spočili.
To je bilo ob, ne vem ... treh zjutraj.
Oče nam je rekel: »Okej, otroci, pridite dol s tovornjaka.
Zdaj bomo skupaj prebrali dnevni stavek.«
Bili smo še otroci, seveda nam ni bilo všeč. Raje bi spali.
To je en trenutek v življenju, ki se ga vedno spomnim:
Ne glede na to, kakšne so bile okoliščine,
je naš oče poskrbel,
da so nam bile duhovne stvari na prvem mestu.
Jasno sem videla, da se oče,
pri vsem kar dela, zanaša na Jehova.
Molitev mu je bila zelo pomembna.
Vedno je najprej molil in potem čakal,
da mu Jehova odgovori.
Ko smo bili v Mozambiku, je moja mama zbolela
in morali smo se preseliti v Cape Town v Južno Afriko,
da bi mamo tam zdravili.
Na žalost zdravljenje ni delovalo in leta 2003 je umrla.
Tako je moral moj oče sam skrbeti za vse nas.
Doživel je res bolečo izgubo.
Povsem se je zanašal na Jehova
in osredotočal se je na to, da nas vzgoji v resnici.
Vedno nam je govoril, da želi, da spet vidimo mamo.
Imel je frazo, ki jo je večkrat ponavljal.
Vsem nam je govoril:
»Ta svet propada.
Raje delajmo za novega.«
Hotel je reči: Delajmo za Jehova!
Ta svet nam nima nič za ponuditi.
Enostavno propada.
To je bilo to, k čemur nas je stalno spodbujal.
Govoril nam je: »Služite Jehovu in to polnočasno.«
Ko sem končala šolo, sem začela pionirati
in v tem času sem res rada sodelovala z LNG-jem.
Zelo sem vesel, ker trenutno služim v Betelu.
To je nekaj izjemnega, ker lahko vsak dan vse svoje moči
namenim služenju Jehovu.
Odločila sem se,
da se dam na razpolago za gradbeni projekt v Betelu.
Zelo sem vesel, ker vem,
da moji otroci živijo po resnici.
Videl sem, kako mi je Jehova stal ob strani,
in to celo v najtežjih trenutkih.
Pogosto nismo vedeli, kaj se bo zgodilo ali kam gremo,
pri tem pa smo morali skrbeti še za otroke.
Ampak Jehova nam je vedno pomagal.
Niti pomislili nismo, da bi nehali zaupati vanj.
Drama Zaupaj Jehovu mi je pokazala,
da Jehova ne samo vidi,
ampak tudi čuti to, kar prestajamo.
Poslušnost res rešuje življenja.
Čeprav mogoče ne razumemo vsega,
bi morali vedno upoštevati navodila,
ker Jehova ve, kaj je najboljše za nas.
Brat Leon Tshomba je lepo pojasnil,
zakaj je njemu in otrokom uspelo ostati živi
in zvesti Jehovu.
Se spomnite, kaj je rekel?
»Niti pomislili nismo, da bi nehali zaupati v Jehova.«
Družina Tshomba je rekla,
da jih je drama Zaupaj Jehovu spomnila na to,
kaj so sami doživeli.
Še enkrat vse spodbujamo,
da si ogledajo to spodbudno dramo
in si vzamejo k srcu,
kako pomembno je biti poslušen, ko nastopijo težki časi.
Ko smo zaskrbljeni ali nesigurni,
je včasih težko slediti smernicam.
Ampak Habakuk nam je dal zgled,
kako lahko v takem primeru ostanemo mirni,
osredotočeni in poslušni.
Preučevanje Habakukove knjige za družinsko čaščenje
bo res zanimivo.
Ja, in tudi brez raziskovalnih pripomočkov
lahko najdeva zaklade.
Dajva za začetek pogledati kratko vsebino.
Okej. Tu piše:
»Prerok kliče na pomoč.
‚O Jehova, kako dolgo?‘«
Hm, to pa so znane besede.
Ampak zakaj se je tako počutil?
Poglejva časovno premico
in poveživa dogodke s tem, kar že veva.
Dobra ideja!
Tu vidiva,
da je Habakuk živel proti koncu vladanja kralja Josija
in vsaj še v času Jojakima.
Večino časa kraljevanja Josija
so ljudje poslušali Jehovove preroke in jih spoštovali.
To je bilo verjetno dobro obdobje za Habakuka.
Potem pa je ena puščica vse spremenila.
Josija je bil ubit.
Na oblast so prišli hudobni kralji
in ljudje so spet začeli častiti krive bogove.
Očitno se v srcu niso zares spremenili.
In Jojakim je še posebej preganjal Jehovove preroke.
Celo ubil je Urija.
A si predstavljaš, kako se je Habakuk počutil,
če je bil tudi on preganjan?
Danes je življenje super in mirno,
jutri pa te napadajo in bežiš, da si rešiš življenje.
Nič čudnega, da je Habakuk klical na pomoč!
Bil je zelo obupan.
Ja, res je.
Ampak kako se je Jehova odzval?
A si med branjem kje opazila,
da bi Jehova Habakuka popravil oziroma mu rekel:
»Kdo pa misliš, da si, da me to sprašuješ?«
Ne, nisem.
Jaz tudi ne.
Veliko se lahko naučiva iz tega, kaj Jehova ni rekel.
Ja. Jehova je Habakuka poslušal
in razumel je, zakaj se tako počuti.
In Habakuka je celo navdihnil,
da svoje občutke zapiše,
da bi koristili še drugim.
Predstavljaj si, kako se je ob tem počutil.
Takšen je Jehova.
Ceni, ko smo do njega iskreni.
Mhm, zelo je dostopen.
Tako je, kot da nam govori:
»Tako sem se odzval na Habakukove besede
in enako se bom odzval na tvoje.
Cenim, ko si z mano iskren.
Vidim, kaj stoji za tvojimi besedami.«
Zanimivo mi je, kaj je Jehova rekel v 2:4:
»Pravični pa bo zaradi svoje zvestobe živel.«
To je res pomembno.
Pri tej vrstici imam opombo:
Tu ne gre za splošno izjavo.
To je temeljna svetopisemska resnica.
Jehova je Habakuku obljubil,
da ne bo pozabil zvestih, ampak da bodo živeli.
In res so preživeli.
Jeremija, Baruh, Ebedmeleh in Rehabovci
so vsi preživeli uničenje.
Jehovu lahko zaupamo.
Ampak dajva še malo kopati.
Pomagajo nama lahko navzkrižne navedenke.
Glej, tu vidiva,
da je Pavel te besede trikrat citiral
kristjanom v prvem stoletju,
ki so doživljali preizkušnje.
Pomisli,
Jehova je te besede še večkrat zapisal za nas danes.
Pravzaprav nam govori:
»Moraš si zapomniti, kaj sem rekel Habakuku.«
Poglej, kako je to vplivalo na njega.
V zadnjih dveh vrsticah piše,
da se bo »veselil zaradi Jehova«.
Spomnim se,
da je bilo v enem jutranjem čaščenju rečeno,
da to dobesedno pomeni,
da se bo »vrtel« ali »skakal« od veselja.
Habakukove okoliščine se niso spremenile.
Ampak ko je Jehovu izlil svoje srce in mu zaupal,
je začel drugače gledati na situacijo.
Ja. Jehova je bil dostopen in vreden zaupanja.
To je potolažilo Habakuka.
Res spodbudna misel!
Kaj pa se midva naučiva iz tega?
Kaj si ti opazila?
Všeč mi je, kako dostopen je Jehova.
To mi pomaga,
da mu lahko v molitvi vse iskreno povem, brez strahu.
On ve, kako se počutim,
zato mi ni treba pretirano paziti, kaj rečem.
Želi, da govorim iz srca in da mu povem stvari,
ki jih nikoli ne bi povedala na glas.
To zelo ceni.
Dobra misel.
To me spodbuja, da posnemam Jehova
in da sem tudi jaz dostopen.
Pa ne samo z besedami,
ampak tudi z ravnanjem in izrazom obraza.
Želim, da ti in drugi čutite,
da lahko z mano vedno govorite.
Pa tudi, če kdo kaj pove, ker je vznemirjen,
mu lahko pokažem, da ga razumem,
in se osredotočim na to, zakaj se tako počuti.
Ja, zanimivo.
Res mi je všeč to, da Jehovu lahko zaupam.
Verjamem, da se bo vse,
kar je Jehova obljubil za prihodnost, izpolnilo.
»Pravični bo [...] živel.«
To je temeljna svetopisemska resnica.
Ne glede na to, kaj se zgodi,
sem lahko vesela tako kot Habakuk.
Če razmišljam o tem, kaj je Jehova naredil v preteklosti,
tako kot Habakuk v 3. poglavju,
mi to pomaga potrpežljivo zaupati Jehovu
in ga ubogati.
Ni pomembno, kdaj pride konec,
pomembno je, da vsak dan kažemo močno vero.
Jehova je dostopen in vreden zaupanja
in točno to v tem času potrebujemo.
Poglej, kaj vse sva našla
samo s pripomočki v Svetem pismu
in ker sva prebrano povezala s tem, kar že veva.
Sploh pa še nisva razpravljala o tem,
kako je bil Jehova potrpežljiv,
ko ga je Habakuk spraševal oziroma
zakaj je Habakuk pričakoval, da bo pokaran.
No, imava še čas.
Dajva še malo kopati.
Zanima me, kaj je Habakuk ...
»Pravični pa bo zaradi svoje zvestobe živel.«
Habakuk je živel po teh besedah in tudi mi lahko.
Kako je zaupanje povezano s poslušnostjo?
Prisluhnimo bratu Williamu Turnerju,
ki je to pred kratkim pojasnil v jutranjem čaščenju.
Ko gre za zaupanje, ni nobenega dvoma,
da želimo Jehovu vedno povsem zaupati.
Zanimivo pa je,
da če v naših publikacijah raziskujemo o zaupanju,
lahko vidimo,
kako pomembno je zaupati tudi na drugih področjih,
na primer Jehovovemu imenu, njegovi Besedi,
njegovi organizaciji
in Jezusovemu vodstvu.
Ampak če smo že osredotočeni na to,
da povsem zaupamo Jehovu,
zakaj je tako pomembno,
da zaupamo še na drugih področjih?
Poglejmo najprej, kaj pomeni povsem zaupati Jehovu.
Poiščimo skupaj Pregovore, 3. poglavje.
Gre za zelo znan stavek.
Pregovori 3:5, 6.
»Ne zanašaj se na svojo razumnost,
ampak z vsem svojim srcem zaupaj v Jehova.
Upoštevaj ga pri vsem, kar delaš,
in on bo tvoje življenje naredil uspešno.«
Prepričan sem, da zelo radi berete članke iz serije
Pojasnjene svetopisemske vrstice
v aplikaciji JW Library®.
Poglejmo, kako je bil ta stavek tam pojasnjen.
Da bi našli ta članek,
v aplikaciji tapnimo na »Knjižnica«
in pod zavihkom »Publikacije«
poiščimo »Serije člankov«.
V seriji Pojasnjene svetopisemske vrstice
poiščimo članek o Pregovorih 3:5, 6.
Poglejmo, kaj piše pod podnaslovom
»Z vsem svojim srcem zaupaj v Jehova«.
Začnimo torej brati bolj proti koncu odstavka.
Tu piše:
»Popolno zaupanje v Boga
ne pokažemo samo s čustvi,
ampak tudi s tem,
kakšne odločitve sprejemamo.«
To je res lepa misel.
Popolno zaupanje ne temelji samo na tem,
kaj čutimo.
Gre za odločitev.
Moramo razmisliti in se zavestno odločiti,
da bomo zaupali Jehovu
in to tudi takrat, ko nam stvari niso povsem jasne
oziroma nimamo vseh podrobnosti.
Pojasnimo to z enim svetopisemskim dogodkom.
Odprimo 2. knjigo kraljev pri 9. poglavju.
V tem poglavju beremo o tem,
da je bil Jehu maziljen za kralja.
Če pogledamo na začetek poglavja, v vrsticah 1–3,
prerok Elizej enemu od preroških sinov
zaupa pomembno nalogo.
Od Elizeja dobi zelo podrobna navodila glede tega,
kako naj to maziljenje izpelje.
Poglejmo, kaj se je dogajalo za tem,
ko je preroški sin izpolnil nalogo.
Preberimo, kako je potekal pogovor med Jehujem
in vojaškimi poveljniki.
Začnimo brati pri 2. kraljev 9:11:
»Ko se je Jehú vrnil
k drugim poveljnikom kraljeve vojske,
so ga ti vprašali:
‚Ali je vse v redu?
Zakaj je ta norec prišel k tebi?‘
On pa je odgovoril:
‚Saj veste, kakšen človek je to in kako govori.‘
Toda oni so vztrajali: ‚Nehaj no!
Prosimo, povej nam, kaj je rekel.‘
Jehú jim je razkril, kaj je moški rekel, in dodal:
‚Rekel mi je tudi: »Jehova pravi:
‚Mazilim te za kralja nad Izraelom.‘«‘«
Za trenutek se ustavimo.
Do zdaj smo ugotovili dve stvari:
Prvič, Jehujevi vojaški poveljniki očitno niso razumeli,
zakaj se je prerok tako vêdel.
To, kar je naredil, je bilo za njih čudno.
Kljub temu
pa so nekaj ugotovili:
Njegove besede niso prihajale od nekoga,
ki ga ne poznajo.
Iz Jehujevega videza in vedenja je bilo očitno,
da se je zgodilo nekaj pomembnega.
Kako so se odzvali, ko jim je Jehu povedal,
kaj mu je Jehova rekel po svojem preroku?
Poglejmo 13. vrstico:
»Nato so hitro vzeli vsak svoje oblačilo
in ga razgrnili pred njegovimi nogami po stopnicah.
Trobili so na rog in govorili: ‚Jehú je postal kralj!‘«
Čeprav niso vsega povsem razumeli
oziroma niso imeli vseh podrobnosti,
so razmišljali o tem, kar vedó.
Razumeli so, od koga so prišla navodila.
In potem so hitro ukrepali.
Za trenutek si predstavljajmo naslednje:
Kaj bi se zgodilo, če bi bili vojaški poveljniki skeptični
oziroma če bi se ravnali samo po svojih občutkih?
A bi lahko s svojimi dejanji vplivali na Jehuja?
Iz 11. vrstice vidimo, da je Jehu skušal prikazati,
da obisk preroka ni tako pomemben.
Sveto pismo ne pove,
zakaj je Jehu skušal zmanjšati pomembnost tega,
da je bil maziljen za kralja.
Ampak ker so vojaški poveljniki zaupali,
da te besede prihajajo od Jehova,
in takoj podprli Jehuja, je to nanj dobro vplivalo.
Poglejmo, kakšen pozitiven učinek je to imelo na njega.
Iz 14. vrstice vidimo, da ga je motiviralo.
Takoj se je lotil dela in opravil nalogo, ki mu je bila dana.
Kaj smo se naučili iz tega poročila?
V preteklih letih smo tukaj v Betelu in na področju
dobili veliko novih navodil,
ker se razmere v svetu spreminjajo.
Ampak Jehova nas pozna.
Razume, da se nam včasih pojavijo skrbi.
Še posebej takrat, ko stvari ne razumemo povsem
oziroma nimamo vseh podrobnosti
glede določene zadeve.
Tako da samo predstavljajmo si,
kako se Jehova počuti, ko vidi,
da zaupamo smernicam organizacije in jih podpiramo,
tako kot so to storili vojaški poveljniki.
Ko se zavestno odločimo,
da zaupamo smernicam, ki jih dobimo,
Jehova to opazi in zelo ceni.
To mu je všeč iz dveh razlogov:
Kot prvo zato, ker s tem pokažemo,
da mu zaupamo in ga imamo radi.
Kot drugo pa zato,
ker s tem pozitivno vplivamo na tiste okrog nas.
Tako to koristi vsem nam.
Kako pa je vse to povezano s tem,
da kažemo zaupanje na drugih področjih,
na primer, da zaupamo Božjemu imenu,
njegovi Besedi in organizaciji?
A ni res, da v vsakem odnosu
svoje besede potrdimo s svojimi dejanji?
Enako je z Jehovom.
Prav gotovo zelo ceni, ko mu v molitvi povemo,
da mu zaupamo in da ga imamo radi.
Ampak ko s svojimi dejanji pokažemo, da mu zaupamo,
naše besede dobijo težo.
Tako se naš odnos z njim še bolj okrepi.
To v praksi pomeni, da zaupamo temu,
kako on ureja stvari:
da zaupamo Jezusu in temu, kako vodi občino,
da zaupamo zemeljskemu delu organizacije,
in sicer zvestemu in preudarnemu sužnju,
in da zaupamo starešinam, ki nas vodijo v občinah.
Čeprav so ti moški nepopolni, imamo ves čas v mislih,
da jim Jehova zaupa.
In pomislimo, kako dober zgled dajemo s tem,
ko pokažemo, da jim tudi mi zaupamo.
Vemo, da nas v prihodnosti čaka
še veliko vznemirljivih stvari.
Ampak kot kažejo svetovni dogodki,
bomo še nekaj časa živeli v zelo težkih časih.
Zato je bolj kot kdaj prej nujno,
da si vzamemo k srcu navdihnjene besede
iz Izaija 30:15:
Če bomo »ostali mirni in […] zaupali [Jehovu]«
– povsem zaupali – bomo »močni«.
Zaupanje ni samo občutek,
je odločitev, ki temelji na tem, da vemo,
da nam Jehova vedno želi samo najboljše.
Ko zaupamo Jehovu in njegovi organizaciji,
je rezultat enotnost.
Glasbeni video za ta mesec bo lepo prikazal,
kako lahko v težkih časih dobimo moč,
ker smo del enotne bratovščine.
Ko pride do nesreče,
je tolažba naše duhovne družine neprecenljiva
in če zaupamo v Jehovovo organizacijo,
s tem krepimo tudi druge.
Mladi, ali vaši prijatelji verjamejo,
da lahko Boga častiš na več načinov?
Kako lahko mlad človek v tej zmešnjavi najde odgovore?
Poglejmo,
kako sta si dva mlada odgovorila na takšne dvome.
Zakaj je včasih težko verjeti,
da je samo ena religija prava?
V šoli te želijo prepričati,
da je vsaka religija in vsak stil življenja pravi,
nič ni napačnega.
Enkrat mi je na oznanjevanju nek moški jezno rekel:
»Moja religija gradi bolnišnice,
organizira dobrodelno pomoč.
Kaj pa vi delate?«
Imel je prav, res to delajo.
Razmišljal sem: Zakaj mi tega ne delamo?
Če druge religije delajo dobra dela,
pa smo potem res mi edina prava religija?
To mi je vzbudilo dvome.
Ko sem se šolala za medicinsko sestro,
smo imeli etiko.
Obravnavali smo, kako verska prepričanja vplivajo na to,
kako skrbimo za paciente.
Ko smo enkrat govorili o različnih
spolnih usmerjenostih in identitetah,
je profesorica začela hoditi po razredu
in vsakega spraševati, kako gleda na te ljudi.
V tistem trenutku bi se najraje udrla v zemljo.
Bila sem res nervozna.
Kako si si dokazal, da je to, kar verjameš, resnica?
Matej 7:13, 14 govori o dveh poteh.
Samo ena je prava, druga pa napačna.
Vedel sem, da moram okrepiti svojo vero
in izbrati pravo pot.
Vedel sem, da moram biti na ozki poti.
Med osebnim preučevanjem
sem razmišljal o pogovoru s tem moškim
in si zapisal vsa vprašanja, ki jih je imel.
Potem sem vsakega izmed teh vprašanj raziskal.
Našel sem celo stavek
iz Mateja, 7. poglavja, 22. in 23. vrstice.
Tam Jezus opozori, da ne bo sprejel vseh,
ki v njegovem imenu delajo mogočna dela.
Razmišljal sem, kaj pa delamo.
Smo politično nevtralni,
radi imamo tudi tiste, ki niso Priče,
in oznanjujemo po vsem svetu.
In točno to je Jezus zapovedal.
Takoj sem molila k Jehovu
in on mi je dal pogum.
Razložila sem, da sem se odločila,
da ne bom živela po lastnih idejah,
ampak po Božjih merilih.
V Janezu 18:38 Pilat Jezusa posmehljivo vpraša:
»Kaj sploh je resnica?«
Ni verjel, da resnica obstaja oziroma da jo Jezus pozna.
Zamisel, da resnica ni samo ena
in da je vse sprejemljivo, ni nekaj novega.
V Pregovorih 22:3 piše,
da »preudaren človek opazi nevarnost in se skrije«.
Vedela sem, da ne bom mogla zagovarjati svoje vere,
če ne bom pripravljena.
Zato sem pred začetkom pouka pogledala,
kaj bomo tisti dan obravnavali.
Na našem spletnem mestu sem našla različne članke,
ki so mi pomagali,
da sem znala kratko in jedrnato razložiti svoja stališča.
Vedel sem, da mi ta dogodek ne sme vzeti poguma,
da ne bi še naprej oznanjeval.
Čez nekaj tednov sem imel novo priložnost,
da branim svojo vero.
Tudi če nekomu iz Svetega pisma nekaj dokazuješ,
pa on ne verjame, je to koristno.
S tem krepiš svojo vero.
Kako ti je to koristilo?
Ker sem zelo sramežljiva, bi lahko hitro popustila
in začela dvomiti v to, kar verjamem.
Ampak Jehova je vedno želel,
da se ga časti samo na en način.
V 1. Korinčanom 1:10 piše,
da moramo biti »povsem enotni v mislih«.
Torej ne obstaja več resnic.
Jehovu sem res zelo hvaležna,
da mi je dal to prednost,
da ga poznam in da poznam edino pravo religijo.
Zato se bom še naprej po svojih najboljših močeh
trudila govoriti o njem,
da imajo lahko tudi drugi korist od tega darila.
Verjamem, da obstaja samo ena prava religija.
To mi pomaga, da v življenju sprejemam dobre odločitve
in tudi ko se spoprijemam s težavami
ali nisem siguren, kaj je res,
lahko pogledam v Božjo Besedo.
Tam najdem odgovore na moja vprašanja
in pravo vodstvo.
Res je, da ne gradimo bolnišnic,
ampak to, kar delamo, rešuje življenja
in ljudem pomaga postati prijatelji z Jehovom.
A so tudi tebe učitelji ali vrstniki
vprašali kaj podobnega?
Zakaj si ne bi postavil za cilj,
da si okrepiš vero, kot sta si jo Naomi in Vince?
Zagotavljamo ti: Če se potrudiš,
ti bo Jehova odgovoril na dvome
in ti pomagal, da se z njim zbližaš.
Jehova pa bo nagradil tudi tiste,
ki so zanj pripravljeni narediti več.
Med njih spadajo tisti, ki se preselijo tja,
kjer se potrebuje več oznanjevalcev.
Živjo, sem Robert McGee in služim tam,
kjer se potrebuje več oznanjevalcev.
Dominikanska republika je oznanjevalski raj.
Res je, da ima čudovite plaže in raznoliko pokrajino,
ampak posebna je zaradi ljudi.
Že kot otrok sem hotel biti misijonar
in oznanjevati ljudem na drugem koncu sveta.
In zdaj lahko to delam vsak dan.
Takšna oblika služenja ima nekaj izzivov.
Včasih se pojavi domotožje,
ampak lokalni bratje in sestre
so mi postali kot prava družina.
Vedno so pripravljeni pomagati bratu v stiski.
Velikokrat sem bil to jaz.
Ko sem prišel, so mi pomagali najti stanovanje.
Pogosto se oglasijo in mi prinesejo hrano
in preverijo, kako sem,
tako da ... čeprav včasih kaj pogrešam,
mi moja nova družina pomaga zapolniti to praznino.
Oznanjevati tu je res vredno vsakega truda.
Naj vam pokažem, kako izgleda moj tipičen dan.
Zbudim se okrog 7.15.
Od doma pa grem ob pol devetih.
Veliko ljudi tu nima avta,
zato je dokaj običajno, da se vozijo z motorjem.
To je tudi precej ceneje.
Preden sem prišel, nisem znal voziti motorja
in nikoli si nisem predstavljal,
da ga bom uporabljal za oznanjevanje.
Ampak bratje in sestre so me naučili, kako varno voziti,
in zdaj se z njim peljem vsepovsod.
Do kraljestvene dvorane imam okoli 15 minut.
Sem v občini za ameriški znakovni jezik,
ki je znan tudi kot ASL.
Po pripravi gremo takoj na področje.
Oznanjevanje je tu enostavno.
Ljudje so zelo prijazni in se radi pogovarjajo.
Ko iščemo gluhe, nas stanovalci, ki niso gluhi,
pogosto odpeljejo k tistim, ki so.
In včasih veliko prehodimo, da pridemo do njih.
Na začetku mi je bilo to malo neprijetno,
ampak bratje in sestre, s katerimi sem oznanjeval,
so bili vedno mirni, zato sem se lažje sprostil.
Ugotovil sem, da ljudje tu res hočejo pomagati gluhim.
Veseli so, da za njih delamo nekaj dobrega.
Večina ljudi spoštuje Sveto pismo,
zato se je enostavno pogovarjati.
Po dopoldanskem oznanjevanju vsi gredo domov
in med najbolj vročim delom dneva počivajo.
Na to se mi pa ni bilo težko prilagoditi.
Med počitkom jem kosilo.
Ena mojih najljubših jedi je la bandera.
Ponavadi je sestavljena iz riža, fižola in mesa.
Po kosilu spijem kavo, počivam ali preučujem.
Čez nekaj ur se spet dobimo na oznanjevanju
in do večera vodimo tečaje.
To, kar mi je najbolj všeč v Dominikanski republiki, je,
da lahko vodiš toliko tečajev, kolikor želiš.
Ko želiš »izračunati stroške«,
se je enostavno osredotočati samo na žrtve,
ampak dobro je razmišljati tudi o tem, kaj dobiš.
Delam lahko to, v čemer uživam:
Druge poučujem o Jehovu
in nekateri so celo napredovali do krsta.
To mi prinaša nepopisno veselje.
Pridobil sem si tudi veliko izkušenj
in doživel lepe trenutke z občino,
ki jih ne bi, če bi ostal doma.
Jehova mi je dal brate, sestre, mame in očete,
tako da nisem nikoli sam.
Pogosto govorimo o svetovni bratovščini,
ampak nekaj čisto drugega je, ko to sam izkusiš.
V Psalmu 34:8 piše:
»Izkusite in spoznajte, da je Jehova dober.«
Ko to narediš, se ti odpre miza,
polna blagoslovov, in vsi so zelo dobri.
Poučevati druge o Jehovu
je ena najbolj vznemirljivih stvari, ki jih lahko počnemo.
Če se trenutno ne moreš preseliti,
a bi lahko povečano služil kako drugače?
V tej oddaji smo videli, da nam lahko to,
da vedno sledimo navodilom Jehovove organizacije,
reši življenje.
Kot Habakuk moramo izliti Jehovu svoje srce.
Tako bomo ostali mirni in zaupali vanj.
Družina Tshomba je povsem zaupala Jehovu
in ubogala navodila,
tudi ko se je znašla v zelo težki situaciji.
In če želimo slediti smernicam,
ki nam jih Jehova daje
po zvestem in preudarnem sužnju,
si moramo vsi dokazati,
da je to, kar verjamemo, resnica.
Tokratna razglednica prihaja iz Srbije.
Srbija je celinska država.
Na severu najdemo rodovitna polja,
na vzhodu apnenčasto pokrajino,
na zahodu razgibane hribe
in na jugu gore.
Rodovitna zemlja obrodi veliko hrane.
Srbija je ena največjih izvoznic malin na svetu.
Na ogromnih poljih gojijo tudi oljno repico,
ki je hrana za živino.
Iz mesa izdelujejo čevapčiče.
To je popularna balkanska jed,
narejena iz mletega mesa in začimb.
Čevapčiče se ponavadi položi v kruh,
ki mu pravijo lepinja.
Zraven pa se prileže še kremast sirni namaz – kajmak.
Pridite na nedeljsko kosilo!
To je srbska tradicija,
da se družina zgodaj popoldan zbere,
skupaj jé in pripoveduje zgodbe.
Veliko ljudi je pomagalo prinesti dobro novico
v bivšo Jugoslavijo, katere del je bila Srbija.
Eden od teh je bil vojak z imenom Nica Tralea.
Medtem ko je leta 1918 služil v avstro-ogrski vojski,
so ga zajeli ruski vojaki
in ga poslali v več tisoč kilometrov oddaljeno Sibirijo.
Tam je spoznal resnico in zatem ko je bil izpuščen,
se je vrnil domov in začel organizirati shode.
Še en je bil mlad brivec Franz Brand.
Mogoče se ga spomnite?
Omenjen je bil v razglednici iz Črne gore.
Bil je znan kot eden od brivcev,
ki so govorili o Svetem pismu.
Tja se je hodil brit tudi Rudolf Kalle,
ki je tudi sprejel resnico.
Kasneje sta bila s Franzem postavljena
za nadzornika podružnice.
V 1930-ih je bilo 20 izkušenih pionirjev,
med drugim Martin Poetzinger,
poslanih na to področje.
Niso govorili srbohrvaško,
zato so oznanjevali s pričevalskimi karticami.
Martin Poetzinger se spominja,
kako je z nahrbtnikom, polnim literature,
hodil po podeželju
in v odmaknjenih vaseh oznanjeval vsem,
ki so ga poslušali.
Tudi danes dobro novico oznanjujejo
goreči bratje in sestre.
V Vojvodini so kmetje med žetvijo zelo zaposleni,
zato bratje in sestre
na kolesu prepotujejo velike razdalje,
da bi jim oznanjevali na polju.
Srbija je v zadnjih letih postala zelo raznolika.
Obstajajo velike skupnosti ljudi,
ki govorijo rusko, kitajsko, urdu, perzijsko in romsko.
Da bi oznanjevali Romom,
oznanjevalci potujejo do romskih naselij,
ki so ponavadi sestavljena iz manjših hiš,
zgrajenih tesno skupaj.
In rezultati so izjemni!
Občina Beograd - romski jezik
vodi 46 svetopisemskih tečajev,
prisotnost na shodih pa je več kot 100 odstotna.
Naši bratje in sestre iz občine Beograd - romski jezik
vam pošiljajo prisrčne pozdrave!
Pa tudi mi vam jih.
To je JW Broadcasting
iz svetovnega središča Jehovovih prič.

JW Broadcasting – julij 2026