JW subtitle extractor

Dobrodošli na JW Broadcastingu®!
V tej oddaji bomo videli,
kako nam koristi, če se odločimo,
o čem bomo razmišljali.
Spoznali bomo dve družini,
ki sta bili bogato blagoslovljeni,
ker sta pokazali ljubezen in gostoljubnost.
Kopali bomo za zakladi in izvedeli,
kako nas Jehova po svoji organizaciji prečiščuje
in kaj se lahko iz tega naučimo.
Videli pa bomo tudi, kako srečne so družine,
ko ne pozabijo dati Jehova na prvo mesto.
To je JW Broadcasting.
Tema današnjega govora je
»Modro uporabljaj svoj spomin«.
Mogoče si misliš:
Kako je to sploh mogoče?
Saj ne morem vplivati na to, kaj si zapomnim.
Do neke mere to drži.
Lahko pa vplivamo na to, o čem bomo premišljevali,
na kaj se bomo osredotočali.
Najprej bomo pogledali,
kaj se glede uporabe spomina naučimo od Jehova.
Potem pa bomo videli,
kako je spomin povezan s tem,
da imamo druge radi in jim pomagamo.
Jehova se odloči, kaj si bo glede nas zapomnil.
Odprimo Hebrejcem 6:10 in poglejmo,
na kaj se osredotoča:
»Bog namreč ni nepravičen,
da bi pozabil vaše delo in ljubezen,
ki ste jo do njegovega imena pokazali s tem,
da ste pomagali sovernikom
in jim še vedno pomagate.«
Si opazil, kaj si Jehova zapomni?
Vse dobre stvari, ki jih naredimo.
V angleški preučevalni opombi piše:
»V Božjih očeh bi bilo nepravično,
če bi spregledal ali pozabil
dobra dejanja svojih zvestih služabnikov.«
To lepo opiše, kako zelo Jehova skrbi za nas,
kako rad nas ima.
Seveda Jehova ve čisto vse o nas,
ve za vse naše grehe in napake, ki jih delamo.
Ampak odloči se, da se na to ne bo osredotočal.
Poglejmo primer.
Naš spomin je na nek način podoben knjižnici.
Na policah so knjige o naših napakah in grehih,
pa tudi knjige z zgodbami o vsem dobrem,
kaj smo naredili.
In Jehova pozna ene in druge.
Točno ve, kje se nahajajo knjige,
ki govorijo o naših slabostih.
Ampak odloči se, da bo našel in bral tiste,
ki nas prikažejo v lepi luči.
Kako pa lahko posnemamo Jehova
in modro uporabljamo svoj spomin?
Odprimo spet Hebrejcem 6:10.
Bodimo pozorni na dve podrobnosti.
Prva je, da kažemo ljubezen do Božjega imena.
To, da nosimo Božje ime, je ogromna čast,
hkrati pa je tudi odgovornost,
ker vplivamo na njegov sloves.
S svojim govorjenjem, oblačenjem, obnašanjem
lahko Jehovu dvignemo ugled ali pa ga osramotimo.
Zato nas 1. Korinčanom 10:31 spominja:
Kar koli delate, »delajte Bogu v slavo«.
Želimo, da je vsem jasno, da je Jehovovo ime sveto
in da nam je pomembno.
Ljubezen do Božjega imena kažemo tudi s tem,
da o njem govorimo drugim, na primer na oznanjevanju.
Zato je zelo pomembno,
da to delamo spretno in kvalitetno.
Pri tem je bistvena dobra priprava.
Lepo je, da se z ljudmi sproščeno pogovarjamo,
ampak hkrati imejmo v mislih nekaj konkretnega,
kar bi jim lahko povedali.
Ne pozabimo opaziti
in izkoristiti priložnosti za neformalno oznanjevanje.
Postavimo si osebne cilje
in če nam okoliščine dovolijo,
vsak teden načrtujmo,
da bomo nekaj časa namenili oznanjevanju.
Naš cilj je,
da vse delamo »zaradi dobre novice« in da pokažemo,
kako zelo imamo radi Jehova in njegovo ime.
Poglejmo zdaj drugo misel, omenjeno v Hebrejcem 6:10.
Tu piše, da ljubezen kažemo s tem,
da pomagamo sovernikom.
V tej vrstici se beseda »soverniki«
nanaša na maziljene Jezusove sledilce.
Takrat so hebrejski kristjani na različne načine
pomagali bratom in sestram.
Verjetno so jim ponudili finančno pomoč,
ko so jo potrebovali.
In Pavel jih je pohvalil za vse,
kar so za brate in sestre že naredili v preteklosti,
pa tudi za to, da so jim še vedno pomagali.
Načelo, zapisano v Hebrejcem 6:10,
velja za vse nas danes.
Nikoli ne pozabimo drugim delati dobro.
Veseli smo, ko so drugi do nas prijazni in velikodušni.
Še več veselja pa nam bo prineslo,
ko iz ljubezni mi nekaj damo drugim.
Kaj pa lahko naredimo za druge?
Kako jim lahko praktično pomagamo?
Načinov je veliko.
Mogoče rabijo hrano, oblačila ali prenočišče,
ker jih je prizadela kakšna nesreča.
Ali pa rabijo pomoč, ker so resno zboleli
oziroma so preganjani.
Poleg tega želimo druge v občini pohvaliti
in jih spodbuditi.
Lahko pa naredimo še nekaj zelo pomembnega:
Za druge molimo.
Kaj je bistvo?
Ne glede na naše okoliščine se vsi trudimo upoštevati to,
kar piše v Pregovorih 3:27:
»Ne odrekaj dobrega tistim, ki so potrebni pomoči,
če jim le lahko pomagaš.«
Če ne pozabimo na ljubezen do Božjega imena
in pomoč drugim,
pokažemo, da modro uporabljamo svoj spomin.
Obstaja pa en izziv.
Na žalost si pogosto zapomnimo ravno to,
kar bi najraje pozabili.
To še posebej velja, če je kdo z nami grdo ravnal
ali se nam je zgodila krivica.
Že sama misel na to osebo ali kaj je naredila,
nas vznemiri
– gojimo zamero, zamrznemo jo v času
in ne moremo pozabiti, kaj se je zgodilo.
Poglejmo dva zelo različna zgleda.
Razmislimo najprej o primeru kralja Davida in Šimija.
Šimi je bil Savlov sorodnik.
Do Davida je več let gojil zamero.
Krivil ga je,
da zaradi njega Savlovi potomci niso na oblasti.
Iz 16. poglavja 2. Samuelove izvemo,
kako je enkrat metal kamenje v Davida
in njegove vojake in jih preklinjal.
To je bilo izjemno nespoštljivo obnašanje.
Pravzaprav je Abišaj celo prosil Davida za dovoljenje,
da ubije Šimija, ampak David mu ni dovolil.
Namesto da bi se maščeval,
je zadevo ponižno prepustil v Jehovove roke.
Ostal je miren in pokazal neverjetno samoobvladanje.
Ko je kasneje David spet zakraljeval,
ga je Šimi prosil za odpuščanje.
Abišaj ga je spet želel ubiti.
Ampak David mu tudi tokrat ni dovolil.
Šimiju je celo prisegel, da ga ne bo ubil.
Očitno je, da je v tej situaciji ravnal tako,
kot je bilo Jehovu všeč.
Ampak poglejmo, kaj je rekel svojemu sinu Salomonu,
preden je umrl.
1. kraljev 2:8, 9.
Tu piše:
»Tu je še Gerájev sin Šimí,
Benjaminovec iz Bahuríma.
Tisti dan, ko sem šel v Mahanájim, me je zlobno preklel.
Ko pa mi je potem prišel naproti k Jordanu,
sem mu pri Jehovu prisegel, da ga ne bom usmrtil.«
[Potem pa mu je David naročil:]
Ne pusti ga brez kazni,
saj si moder človek in veš, kaj moraš narediti z njim.
Ne pusti, da bi umrl od starosti.«
David je bil verjetno star malo čez 60,
ko se je Šimi do njega nespoštljivo obnašal.
Umrl pa je, ko je bil star 70.
Torej več let ni pozabil, kaj je Šimi naredil.
Premleval je o tem dogodku.
Iz Svetega pisma ne izvemo,
zakaj se je David tako odzval.
Ampak ta dogodek poudari naslednje dejstvo:
Tudi če smo se na začetku prav odzvali,
ko je nekdo z nami ravnal krivično ali neprijazno,
pa je nekaj takega zelo težko pozabiti.
Mogoče nas bo to, kar smo doživeli, še dolgo bolelo.
Torej, kaj nam bo pomagalo, da gremo naprej,
da odpustimo in pozabimo?
Veliko se lahko naučimo iz tega,
kako je Jezus ravnal s Petrom.
Preden so ga aretirali, mu je Peter obljubil,
da ga ne bo nikoli zapustil.
Samo nekaj ur kasneje pa je zatajil, da ga pozna,
in to ne enkrat, ampak kar trikrat.
Samo pomislimo:
Pred Jezusom je bila najtežja preizkušnja,
kar jih je doživel na zemlji.
Zdaj bi najbolj potreboval podporo svojih učencev,
ampak so ga vsi zapustili,
celo njegov tesen prijatelj Peter.
Ko je Petru postalo jasno, kaj je naredil,
se je pod težo krivde zlomil in razjokal.
Kako se je Jezus odzval na to?
Iz 1. Korinčanom 15:5 izvemo,
da se je po vstajenju prikazal Petru.
A mu je ob tej priložnosti vzbujal občutek krivde?
Mu je dal vedeti, kako zelo ga je razočaral?
Namig najdemo v Marku 16:7.
Tukaj piše, kaj je angel sporočil ženskam,
ki so prišle k Jezusovemu grobu:
»Zdaj pa pojdite
ter njegovim učencem in Petru povejte:
‚Pred vami gre v Galilejo in tam ga boste videli,
tako kot vam je povedal.‘«
V angleški preučevalni opombi med drugim piše:
»Preden se je Jezus prikazal učencem kot skupini,
se je očitno prikazal Petru, ko je ta bil sam.
Poleg tega je angel Petra v sporočilu posebej omenil.
Vse to je Petru nedvomno zagotovilo,
da mu je Jezus odpustil to,
da je trikrat zatajil, da pozna svojega prijatelja.«
Lahko si samo predstavljamo Petrovo olajšanje.
Jezus seveda ni pozabil, kaj je njegov prijatelj naredil.
Ampak odločil se je, na kaj se bo osredotočil
– ne na Petrove napake,
ampak na njegove dragocene lastnosti.
Odpustil mu je in mu zaupal nalogo,
da skrbi za njegove brate.
Dal nam je res čudovit zgled.
Mogoče je tudi nas prizadel tesen prijatelj.
Posnemajmo Jezusa in pustimo zadevo za sabo.
Poglejmo še en primer,
kako lahko modro uporabljamo spomin.
Tudi tokrat gre za Davida.
Zapomnil si je, kako ga je Jehova reševal
in kako je občutil njegovo pomoč.
In ti spomini so mu vlili zaupanje,
da lahko zdrži kar koli.
Preberimo njegove besede iz 27. psalma, 2. in 3. vrstica:
»Ko so me napadli hudobneži
– moji nasprotniki in moji sovražniki,
ko so me napadli, da bi me požrli,
so se spotaknili in padli.
Tudi če bi se proti meni utaborila vojska,
se moje srce ne bi balo.
Tudi če bi proti meni izbruhnila vojna,
bi zaupal Bogu.«
Ste opazili?
»Moje srce se ne [bo] balo.«
»Zaupal [bom] Bogu.«
Smo lahko tudi mi tako odločeni, kot je bil David?
Ja, če modro uporabljamo svoj spomin.
Na primer:
Ste že kdaj doživeli težko preizkušnjo?
Jehova ste prosili za pomoč
in potem ste videli, da vam je dal moč in modrost,
da ste zdržali,
ali pa je na nepričakovan način rešil problem.
Ne pozabite tega.
A ste kdaj želeli narediti več za Jehova
in potem ste videli,
kako je odstranil na videz nepremagljive ovire,
da bi dosegli ta cilj, da bi vam uspelo?
Tudi tega ne pozabite.
V življenju si vsak od nas ustvari veliko spominov.
Ko obujamo spomine o bratih in sestrah,
se želimo osredotočati na njihove lepe lastnosti.
V spomin si vtisnimo vse dobro, kaj so naredili.
In ko preiskujemo svoje srce,
se trudimo znebiti vseh negativnih čustev,
kot sta zamera in zavist.
Še naprej pa razvijajmo lepe lastnosti,
kot sta ljubezen in odpuščanje.
Poleg tega nikoli ne pozabimo,
kako nam je Jehova že pomagal
in kako nam pomaga zdaj.
Ne vemo točno,
kakšne preizkušnje nas bodo še doletele,
ampak lahko jih premagamo,
če modro uporabljamo svoj spomin.
Poleg svetopisemskih zgledov
je tudi med nami veliko takšnih,
ki so modro uporabljali svoj spomin.
Eden teh je brat Don Schwenning.
Že dolgo služi Jehovu
in spomni se številnih sprememb v Božji organizaciji.
Kaj se je iz tega naučil?
Sodobna zgodovina Jehovovega ljudstva
je zgodba o rasti, napredku in o številnih spremembah.
Veliko teh sprememb sem doživel tudi sam
in lahko vam povem, da je bilo vznemirljivo
in včasih tudi malo strašljivo.
Videl sem,
kako je Bog »namesto bakra […] prinesel zlato«.
Ime mi je Don Schwenning.
Jehovu služim že več kot 70 let,
ampak to je šele začetek.
Moj oče je spoznal resnico,
ko je prebral knjigo, ki mu jo je dal sodelavec,
in kmalu smo vsi hodili na shode.
To je bila za nas velika sprememba.
Ampak občina nas je prisrčno sprejela.
Bratje in sestre so mi dali občutek,
da spadam med njih.
Zelo rad sem hodil na shode,
ker sem se tam počutil cenjenega.
Nekaterih organizacijskih sprememb
mi ni bilo težko razumeti in sprejeti.
Takoj, ko smo dobili Prevod novi svet,
sem videl, da je to odlična sprememba.
Zelo sem ga cenil in vsak dan prebral eno poglavje.
V primerjavi s prevodom King James, ki sem ga bral prej,
je bil tako jasen in enostaven za branje.
Pomagal mi je razumeti, da je Jehova resnična oseba
in da lahko postanem njegov prijatelj.
Tako sem se zbližal z njim in se pri 16 letih krstil.
Ko sem dopolnil 18 let,
sem bil postavljen za strežnega služabnika.
Ena od mojih prvih nalog je bila,
da sem vodil proučevanje knjige,
ki je bilo organizirano po skupinah.
Tam je bilo veliko starejših
in precej bolj izkušenih, kot sem bil jaz.
Na začetku me je bilo zelo strah.
Hvala, da ste prišli.
Zdaj, aaa ...
Ja ...
Bilo mi je težko.
Včasih sploh nisem vedel, za kaj se gre
in smo pač pregledali gradivo iz knjige.
Bil sem nervozen,
ampak bratje in sestre so bili tako razumevajoči.
Čutil sem, da mi Jehova pomaga pri tej novi nalogi.
Večina sprememb v organizaciji
na nas vpliva tako ali drugače
in zame je bila ena takšna leta ‘72.
Do takrat sem bil sluga skupščine.
Imel sem veliko odgovornosti
in sem sprejemal težke odločitve.
Potem pa smo dobili novo razumevanje,
da bo zdaj za občino skrbelo starešinstvo.
Ta sprememba je v meni vzbudila občutke,
ki mi niso bili všeč.
Hotel sem je biti vesel, ampak ni bilo enostavno.
Zato sem sklenil, da moram glede tega nekaj narediti.
Redno sem molil k Jehovu,
da bi na stvari gledal tako kot on.
In to me je z njim še bolj zbližalo.
Na koncu sem videl,
da je bila ta sprememba zelo modra.
Čudovito je, da imamo zdaj starešinstvo.
Tako več ljudi skrbi za občino.
To je pravi blagoslov.
Tudi jaz imam koristi od izkušenj starejših in moči mladih.
Na lastne oči sem videl,
da je naslednji pregovor resničen:
»Mnogo svetovalcev prinese uspeh«.
Do sprememb vedno prihaja.
Jehova nas vabi, da z njim sodelujemo,
ker ve, da je to v naše dobro.
Če vztrajamo,
bomo koristi spremembe mogoče videli šele kasneje.
Čakajo pa nas še večje spremembe.
To je eno od najbolj vznemirljivih obdobij
v zgodovini Jehovovega ljudstva.
Zato, dragi mladi,
ne zamudite teh trenutkov.
Spoznavajte Jehovovo organizacijo,
poiščite svoje mesto v njej.
Čim več pomagajte v svoji občini.
Spoznajte starešine.
Povejte jim, da ste pripravljeni delati kar koli.
In naj vas Jehova vodi.
Zaupajte mu,
pa bo vaše življenje polno veselja in dogodivščin.
Zdaj pa, če mi oprostite, moram iti.
Čaka me še veliko dela.
Verjetno si danes ne moremo niti predstavljati,
da za občino ne bi skrbelo starešinstvo.
Bratu Schwenningu pa se je bilo
težko prilagoditi tej spremembi.
Kaj mu je pomagalo na stvari gledati tako kot Jehova?
Glede tega je molil in se potrudil, da bi razumel,
zakaj je ta sprememba modra.
Molitev pa je pomagala tudi dvema družinama,
ki sta se dali na razpolago,
da bi v svoj dom sprejeli brate in sestre,
ki so kot delegati obiskali posebno zborovanje.
Leta 2015 je bilo v našem mestu Medellin
organizirano posebno zborovanje
in bratje so nas spodbudili,
da bi v svojem domu gostili delegate.
Ampak takrat sem že imel ogromno dela.
Zdelo se mi je, da je dan že tako in tako prekratek.
Najin sin je bil star 11 let,
žena pa je okrevala po bolezni.
Skrbelo jo je,
da ne bo mogla dobro poskrbeti za brate in sestre.
Mislila sva si: To ni pravi čas, da gostimo delegate.
Bilo bi lepo, ampak ne bo šlo.
Jehova sva v molitvi stalno prosila,
da bi nama pomagal dobro vzgojiti najinega sina,
da bi vzljubil Jehova.
In želela sva narediti tudi svoj del,
da bi pomagala sinu napredovati.
Zato mi je žena rekla:
»Jehova je tako radodaren z nami,
dajmo ga posnemati.
Pokažimo gostoljubje bratom in sestram.«
Še več sva molila, potem pa sva se dogovorila,
kaj bo kdo naredil, da je bilo vse pripravljeno za goste.
Ko so prispeli, so bili tako ljubeči, tako iskreni.
Zdelo se nam je, da se poznamo že celo večnost.
V njihovi družbi je bilo zelo spodbudno.
Videli smo, kako zelo cenijo duhovne stvari.
Očitno je bilo, da so zelo duhovni ljudje.
Z njimi smo spletli tesna prijateljstva
in to je na najinega sina dobro vplivalo.
Enkrat mi je rekel:
»Ati, rad bi ti povedal nekaj zelo pomembnega.«
Povedal je, kaj ima v srcu, da ima Jehova zelo rad.
Rekel mi je: »Ati, jaz bi se krstil.«
Ko razmišljam o teh bratih in sestrah,
ki so nas obiskali, je jasno,
da je Jehova po njih odgovoril na najine molitve.
Še vedno smo prijatelji
in kasneje smo jih tudi mi obiskali.
Na to zborovanje imamo veliko lepih spominov.
Zelo smo veseli, da smo jim pokazali ljubezen,
tako da smo jih sprejeli v svoj dom.
Prijateljstva, ki so ob tem nastala, so neprecenljiva.
Nikoli si nisem mislila,
da bo to, da pokaževa gostoljubnost,
odgovor na moje in mamine molitve.
Abraham je bil zelo gostoljuben tudi do neznancev.
Ko sem slišala za posebno zborovanje, sem si rekla:
To je sedaj moja priložnost.
To sem si vedno želela.
Če sem iskrena,
takrat naš dom ni bil čisto opremljen.
Imele smo osnovno pohištvo,
da smo lahko jedle in spale,
ampak to je bilo vse.
In jedilna miza je bila zelo majhna.
Bil pa je še en problem.
Nisem se strinjala s to idejo.
Rekla sem jima, naj ne mislita, da bom kaj pomagala.
Moja sestra ni bila Jehovova priča.
Pomembna mi je bila samo izobrazba in delo.
Bila sem osamljena in nesrečna.
Počutila sem se zelo prazno.
Zakonca, ki smo ju gostile, sta bila tako iskrena,
zabavna, ljubeča in dostopna.
Vse, kar sem postregla,
sta bila pripravljena pojesti, res, čisto vse.
Zdelo se mi je, kot da se že dolgo poznamo.
Tako smo se ob njiju počutile.
Na mene je naredilo največji vtis to,
kako srečna sta bila, in ugotovila sem,
da sta srečna zato, ker služita Jehovu.
Hvaležna sem mami in sestri, da sta ju povabili,
da sta pokazali gostoljubnost.
Ko sem videla, kakšna sta bila
– njun zgled je bil ravno to, kar sem potrebovala.
To mi je dalo zagon.
Odločena sem bila, da se bom zbližala z Jehovom.
Začela sem preučevati.
Tečaj sem jemala resno in sem tudi napredovala.
7. marca 2020 sem se krstila.
S parom, ki smo ga gostile med zborovanjem,
bomo za vedno prijatelji.
Še vedno smo v stiku.
Imamo celo skupino, v kateri si pišemo.
Skupino smo poimenovali »Velika družina«.
Ta obisk nam je veliko pomenil.
Bil je nekaj posebnega.
Blagoslov za vse tri.
Ko delamo dobro, smo blagoslovljeni.
Družina se poveže, spletemo prijateljstva
in ustvarimo spomine, ki nam bodo ostali za vedno.
Nekateri spomini pa niso prijetni.
Kaj lahko naredimo, da o njih ne bi več premišljevali?
Prisluhnimo jutranjemu čaščenju z naslovom
»Vsi mi namreč velikokrat grešimo«.
Iz Jakoba 3:2 se lahko zelo veliko naučimo.
Tu piše: »Vsi mi namreč velikokrat grešimo.«
Ta vrstica se osredotoča na to, da grešimo
oziroma, kot piše v opombi,
»se spotaknemo; naredimo napako« pri govorjenju.
Sigurno smo slišali že veliko dobrih nasvetov,
kako lahko pazimo, kaj rečemo.
Na primer, včasih slišimo:
»Pomisli, preden spregovoriš«
ali »Štej do deset«
ali »Najprej pozorno poslušaj«.
Lahko pa,
da smo slišali še kak drug dober in koristen nasvet.
Ampak a ste že opazili, da kljub vsem tem nasvetom,
predlogom in izkušnjam, ki smo si jih pridobili,
še vedno kdaj s svojimi besedami prizadenemo druge?
Potem pa si mislimo: Zakaj sem to rekel?
Jakob je uporabil dobro primerjavo človeka,
ki se spotakne.
Ko se nam to zgodi,
nam je nerodno in mogoče gledamo okrog,
da bi videli, ali nas je kdo opazil.
Kaj pa ponavadi naredimo takoj zatem?
Pogledamo dol, da bi videli, zakaj smo se spotaknili.
Mogoče je krivo to, da je kaj ležalo na tleh.
Lahko, da pločnik ni bil raven
in pri hoji nismo bili pozorni
in smo se spotaknili ob grbino.
Ali pa nismo gledali, kje hodimo,
in smo sami sebe spotaknili.
Meni se je že zgodilo,
da sem bil med hojo po stopnicah navzdol
tako zamišljen,
da nisem bil pozoren, kam stopam, in sem se spotaknil.
Včasih, sicer zelo redko,
pa nam kdo namerno nastavi nogo,
ker nas hoče spotakniti.
In ravno na to naravno reakcijo,
da pogledamo, zakaj smo se spotaknili,
se želimo zdaj osredotočiti.
To je pomembno.
Vsakič, ko se spotaknemo, imamo možnost,
da se iz tega nekaj naučimo.
Ko naredimo napako, se moramo ustaviti in se vprašati:
Katera situacija je sprožila moj napačen odziv?
Kako jo lahko naslednjič prepoznam
in kaj lahko naredim, da bi se boljše odzval?
To je zelo koristno.
Če prepoznamo situacijo,
v kateri pogosto rečemo kaj napačnega,
nam to pomaga, da se pripravimo.
Tako se bomo ustavili, preden kaj rečemo,
ne pa naredili napako in nam bo potem žal.
Če vedno znova, kar naprej, ponavljamo isto napako,
potem težko rečemo, da smo se iz nje kaj naučili.
Za to, da se tako rekoč spotaknemo in pademo,
obstaja veliko razlogov, na primer dvomi, strah ali ponos.
Zdaj se bomo osredotočili samo na nekaj izzivov
in videli, kako jih lahko prepoznamo
in se jim potem izognemo.
Prvi izziv lahko nastane, ko smo si z nekom zelo blizu.
Mogoče osebo tako dobro poznamo,
da se do nje ne vedemo več tako spoštljivo.
Mogoče je nekaj podobnega doživel
pisec današnjega dnevnega stavka, Jakob.
Pomislimo za trenutek.
Kako je bilo Jakobu med odraščanjem?
Njegov starejši brat je bil Jezus.
A si je kdaj mislil:
»Ti hočeš biti mamin najljubši.
Misliš, da si tako popoln.«
No, izkazalo se je, da je res bil.
Jakob na začetku ni razumel,
da je Jezus obljubljeni Mesija.
Lahko da je razmišljal: Saj sva skupaj odraščala.
V Marku 3:21 lahko vidimo,
kaj so si družinski člani mislili o Jezusu.
Tu piše:
»Ko so njegovi sorodniki slišali, kaj se dogaja,
so prišli po njega.
Govorili so namreč, da se mu je zmešalo.«
Iz preučevalne opombe v angleščini izvemo,
da je bil Jakob verjetno eden od sorodnikov,
ki so izrekli te besede.
A si lahko predstavljate, kako se je počutil kasneje,
ko se je zgodilo to, kar piše v 1. Korinčanom 15:7?
1. Korinčanom 15:7:
»Potem se je [Jezus] prikazal Jakobu
in nato še vsem apostolom.«
A si predstavljate, kako se je počutil,
ko se mu je prikazal Jezus in sta se odkrito pogovorila?
Verjetno mu je bilo žal za pretekle besede.
Zdaj je končno razumel, da je Jezus Mesija.
Kako pa je z nami?
A se ti je že zgodilo,
da si zakoncu rekel kaj nepremišljenega,
kar drugim ne bi nikoli?
Ali tvoji družinski člani točno vejo,
kje morajo pritisniti, kje je tvoja šibka točka,
da rečeš kaj, kar boš kasneje obžaloval?
Lahko da to naredijo zanalašč ali pa slučajno.
Vprašaj se:
A bi to rekel tudi nekomu, ki ni moj sorodnik?
Če ne bi, potem je to mogoče znak,
da se moramo ustaviti in se pripraviti,
kako se bomo naslednjič,
ko nas kdo od bližnjih užali, odzvali.
Dobro je, da prepoznamo vzorec
in ga potem spremenimo, se drugače odzovemo.
Ne dovolimo, da nas ta grbina na pločniku spotakne.
Prepoznajmo situacijo, pripravimo se in se ji izognimo.
Še ena situacija je, ko se počutimo napadene.
Ko se znajdemo v takšnih okoliščinah,
je nujno, da razumemo, zakaj smo se tako odzvali.
Katero čustvo stoji za našo reakcijo?
Kaj je sprožilo naš odziv?
Ljubosumje?
Ponos?
Sebičnost?
Kakšna pretekla slaba izkušnja s to osebo?
Če bomo to naredili, če bomo prepoznali čustvo,
bomo vedeli, katere lastnosti moramo razviti,
da bi se naslednjič, ko se tako počutimo, boljše odzvali.
Poglejmo zdaj nekaj primerov situacij
in kako bi se lahko odzvali:
»Ne posluša me.«
Lahko začnemo govoriti glasneje ali celo vpiti.
»Do mene ni spoštljiv.«
In tudi mi do njega nismo spoštljivi.
»Dela mi krivico.«
Lahko se začnemo na vso moč braniti
in dokazovati, da imamo prav.
»Ne razume, kaj mislim.«
Mogoče nas to vznemiri in užaljeno nehamo govoriti.
Jakob je v 3. poglavju,
v vrsticah 14 do 18, pojasnil,
kako se lahko znebimo negativnih občutkov
in jih nadomestimo z lepimi lastnostmi.
Jakob 3:14–18:
»Če pa imate v svojem srcu
hudo ljubosumnost in prepirljivost,
se ne bahajte, da ste modri.
To bi bila laž.
To ni modrost, ki prihaja od zgoraj,
ampak je zemeljska, telesna in demonska.
Kjer namreč vladata ljubosumnost in prepirljivost,
tam sta tudi nered in vsakršna hudobnost.
Toda modrost, ki je od zgoraj,
[zdaj pa našteje nekaj teh lepih lastnosti]
je predvsem čista.
Poleg tega si prizadeva za mir, je razumna,
pripravljena ubogati, polna usmiljenja in dobrih del,
je nepristranska in nehinavska.
Pravilno ravnanje
obrodi v miroljubnih razmerah sad tistim,
ki si prizadevajo za mir.«
Da bi se naslednjič, ko boš imel občutek, da si napaden,
pravilno odzval, pomisli, kaj boš rekel.
Mogoče si lahko scenarij celo večkrat odigraš v mislih.
Veste, za ljudi, ki jih dobro poznamo,
si lahko že predstavljamo, kako bo šel pogovor.
Na primer, kaj bomo mi rekli, kako se bodo odzvali.
Zato je dobro, da to vadimo.
Mogoče ob prvem poskusu rezultat ni najboljši,
ampak vadimo lahko toliko časa, da bo odziv dober.
Seveda se pogovor verjetno ne bo odvil čisto tako,
kot smo si zamislili.
Ampak vseeno je koristno, da vadimo.
Zakaj?
Takšna vaja nam lahko pomaga,
da obvladamo svoja čustva
in da smo osredotočeni na naš cilj
– to pa je, da ohranimo mir.
Če se v mislih pripravimo
in se iz preteklih napak nekaj naučimo,
lahko veliko boljše nadzorujemo svoj jezik.
Da bi boljše razumeli misel,
da je vsaka napaka priložnost, da se nekaj naučimo,
razmislimo o ponazoritvi, ki jo najdemo v Jakobu 3:6.
Tam je jezik primerjan z ognjem.
Kako bi se počutil, če bi po nesreči zanetil ogenj?
Sigurno grozno.
Kaj pa bi naredil po tem?
Verjetno bi ti ali kdo drug raziskal,
zakaj je do tega prišlo.
Ampak v vsakem primeru bi se nekaj naučil:
Da ni pametno pustiti štedilnika prižganega,
da je treba zmanjšati temperaturo
in da se olja ne gasi z vodo.
Vedel bi, česa naslednjič ne smeš narediti.
Nekaj podobnega velja, ko rečemo kaj napačnega.
Takrat je nujno, da analiziramo situacijo
– kaj lahko naredimo, da se ognemo problemu,
da se naslednjič boljše odzovemo.
Ne pozabimo: Vsaka napaka je priložnost,
da se nekaj naučimo.
Namesto da bi kar naprej premlevali o svojih napakah,
se iz njih raje nekaj naučimo.
Tako celo tisti boleči spomini postanejo koristni.
Družinski poglavarji nimajo lahke naloge.
Za družino morajo poskrbeti v vseh pogledih:
fizično, čustveno in duhovno.
Poglejmo, kako je to uspelo nekemu očetu,
v glasbenem videoposnetku z naslovom
Pogum upadel mi ne bo.
Dragi možje,
Jehova vidi, ko ljubeče skrbite za svojo družino.
Seveda ni enostavno.
Ampak če vam ne bo upadel pogum,
vam bo Jehova pomagal,
da bo vaša družina zares uspešna.
Iz serije Kopljimo za zakladi smo se naučili,
kako nam lahko branje Biblije kar najbolj koristi.
Prišli smo že do zadnje knjige Hebrejskih spisov,
do Malahija.
Izvedeli bomo več o tem, kako nas Jehova prečiščuje.
Ne morem verjeti,
da sva že pri zadnjem od dvanajstih prerokov.
Ja, zelo hitro je minilo.
Veš, kaj mi je bilo res všeč?
Da sva vsakič raziskala,
kako so ljudje živeli v tistem času.
Se strinjam. In kaj zanimivega si opazila?
Malahijeva knjiga je zadnja v Hebrejskih spisih
in zadnja je bila tudi napisana.
Ampak kljub temu,
da je Jehova Izraelce že po drugih prerokih
potrpežljivo opominjal,
so spet začeli delati to, kar sovraži.
Ja, iz prvih dveh poglavij izvemo,
da niso spoštovali Jehova.
Darovali so šepave živali,
nekateri pa so celo zapustili svojo ženo,
da bi se poročili s častilkami tujih bogov.
In duhovniki so vse to odobravali.
Če mene vprašaš, mislim, da bi nad njimi kar obupala.
Ampak Jehova ni obupal, zato je poslal Malahija.
Med branjem Malahijeve knjige
sem še posebej opazil določene besede.
Veliko se lahko naučiva iz izbire besed.
Se strinjam. In katere besede si opazil tukaj?
V Malahiju 3:3 piše,
da bo Jehova »sedel […] kakor tisti, ki tali in prečiščuje«.
Opazil sem besedi »sedel« in »prečiščuje«. -Aja?
Malo sem raziskoval po SPLETNI KNJIŽNICI
in našel članek, v katerem piše:
»Topilec stoje ali sede zelo pozorno opazuje potek,
dokler ... tekoča kovina ne dobi videz
sijajno zglajenega ogledala.«
Torej je dlje časa pozorno opazoval proces.
A ni točno tega Jehova delal z Izraelci?
Dovolil je, da so doživeli preizkušnje,
vedno znova jih je opominjal po prerokih.
Lahko bi rekli, da jih je potrpežljivo duhovno prečiščeval.
Jehova ne reagira strogo in ne obupa hitro nad ljudmi,
tudi če ga razočarajo.
Da jim priložnost, da se popravijo.
Ja in tudi danes tako rekoč »sedi«
in nas potrpežljivo prečiščuje.
Včasih dobimo nasvet po njegovi Besedi ali organizaciji,
mogoče pa doživljamo preizkušnje.
Takšno prečiščevanje lahko boli
in traja dlje, kot smo pričakovali,
ampak nam v duhovnem pogledu koristi. -Res je.
Kaj misliš, kaj se iz tega naučiva o tem,
kakšen je Jehova?
Da v nas vidi potencial.
Prečiščevanje je včasih boleče,
ampak nam pomaga, da se izboljšamo.
Torej Jehova tega ne dela, da bi nas kaznoval,
ampak ker nas ima rad.
Ja, Malahija je celo navdihnil,
da je svojo knjigo začel z besedami:
»Ljubeč sem z vami.«
Všeč so mi vprašanja za poglobljeno premišljevanje
iz Stražnega stolpa,
na primer: Katere občutke vzbudi v meni to gradivo?
Kako lahko to udejanjam?
O tem je res vredno razmisliti.
Ko dobimo nasvet, to ni najbolj prijetno,
ampak če se spomnimo,
da nas Jehova opominja, ker nas ima rad,
ga lažje sprejmemo.
Opominja nas, ker želi,
da izkoristimo svoj potencial
in se izboljšamo.
Lahko se vprašam:
A res dovolim Jehovu, da me prečiščuje?
Vem, da se moram na nekaterih področjih popraviti,
ampak kako pogosto o tem molim?
Ali sprejmem nasvet,
ki ga dobim po Svetem pismu ali od organizacije,
in se ga trudimo upoštevati?
Ali med preizkušnjami vidim vse črno
in postanem zagrenjen?
Ali pa dovolim,
da me to oblikuje v bolj blago in potrpežljivo osebo?
Kaj Jehova želi, da vidim pri sebi?
Dobra vprašanja.
Ko so kovine dalj časa izpostavljene visoki temperaturi,
na površje pridejo nečistoče.
Podobno lahko dolgotrajne preizkušnje,
preganjanje ali stresne okoliščine
odkrijejo, kaj imamo v srcu.
Mogoče se prvič zavemo,
kako glede nečesa čutimo
in kakšni so naši motivi.
To se je zgodilo tudi meni
in iskreno, se nisem najbolje odzvala.
Mislila sem, da sem bolj zrela, kot se je pokazalo.
Žal mi je. Te razumem.
Ravno zato je ta primerjava tako tolažilna.
Jehova ve, da bodo naše napake prišle na površje.
To pričakuje, ampak se na to ne osredotoča.
Pomaga nam, da prepoznamo svoje pomanjkljivosti.
To ni razlog, da obupamo
– je priložnost, da se izboljšamo.
Dobra misel.
Jehova mogoče dovoli, da grem skozi kaj neprijetnega,
ker ve, kaj lahko postanem.
Sigurno je vesel,
ko vidi, da posnemava njegove lastnosti.
Mhm. Posnemava pa ga lahko tudi v tem,
kako gledava na druge.
A v drugih vidim dobro?
A opazim njihov potencial
– to, kakšni bodo v novem svetu
– ali pa se osredotočam samo na njihove napake?
A vidim, zakaj jih ima Jehova rad?
Mogoče so njihove značilnosti, ki mi grejo na živce,
v bistvu koristne pri določeni nalogi.
In enako velja za najin zakon.
Želim se osredotočati na zlato
– na najine dobre lastnosti, ne pa na pomanjkljivosti.
Tako kot Jehova
želim tudi jaz videti dlje od trenutnih napak
– to, kakšna bova v novem svetu.
Vav! Iz te vrstice sva se ogromno naučila.
Raziskala sva, kako so ljudje takrat živeli,
bila pozorna na izbiro besed
in kako lahko naučeno upoštevava.
Ampak to še ni vse.
V Malahijevi knjigi se skriva še veliko zakladov.
Raziščeva lahko še prerokbe o Mesiju.
Ja, Malahija je bil zadnji prerok v Hebrejskih spisih,
preden je prišel Mesija,
in njegovo sporočilo je še vedno pomembno.
Pripelje nas do Janeza Krstnika,
Janez Krstnik pa do Jezusa.
Zanimivo!
Poudari tudi, kako Jehova skrbi za ženske.
In lahko bi raziskala o besedni zvezi »posebna lastnina«
– kaj pomeni zame in zate?
Vesela sem, da sva preučevala o teh prerokih.
Iz vsakega poglavja sva spoznala
nekaj o Jehovovi osebnosti,
o njegovi vdani ljubezni, usmiljenju in moči.
Zdaj vidiva Jehova v čisto drugi luči.
Kopljiva še naprej! Čaka naju še veliko zakladov.
Jehova je zelo potrpežljiv.
Ves čas nas prečiščuje kot posameznike
in kot organizacijo.
Dobro je, da se vprašamo:
Kako Jehova pomaga meni,
da napredujem in se izboljšam?
V tej seriji so knjige 12 prerokov
kar oživele pred našimi očmi.
Da bi ti videoposnetki izgledali realno,
potrebujemo prepričljiva prizorišča.
Na primer vas v Izraelu,
moderno stanovanje
ali kaj drugega.
Ste se kdaj spraševali, kaj se dogaja v zakulisju?
Pa poglejmo.
Glavni namen naših videoposnetkov je,
da z njimi poučujemo.
Da bi nam to uspelo,
se morajo dotakniti srca,
to pa je možno samo, če ustvarimo okolje,
ki je za gledalca resnično.
Že na začetku projekta se moramo odločiti,
ali lahko nekaj posnamemo na obstoječi lokaciji
ali pa moramo postaviti prizorišče.
Ker gre za donirana sredstva, nam je zelo pomembno,
da jih uporabimo kar najboljše.
Bratje in sestre pridno delajo,
da zaslužijo denar, ki ga donirajo,
in ni nam vseeno, kako ga uporabimo,
ko postavljamo prizorišča.
Najprej preverimo,
ali lahko uporabimo katero od obstoječih lokacij.
Včasih nam bratje in sestre, ki živijo v bližini,
dovolijo, da snemamo v njihovem domu.
Z ustreznimi dovoljenji
pa je možno snemati tudi na javnih lokacijah.
Ali pa snemamo v Betelu.
Za en video so morali posneti prizor,
ki se dogaja v bolnišnici.
Ampak namesto, da bi postavili prizorišče
ali šli snemat v bolnišnico,
so v Betelu našli okno, ki je izgledalo prepričljivo.
Tam so posneli en del scene
in vstavili posnetek dojenčka.
Tako je vse skupaj zgledalo realno
in je bilo hitro zaključeno.
Če pa ugotovimo,
da ni mogoče snemati na obstoječi lokaciji,
začnemo razmišljati o tem, da bi postavili prizorišče.
Brat, ki je odgovoren za oblikovanje vizualne podobe,
se sestane s timom, da skupaj naredijo načrt.
Direktor fotografije s svojo ekipo
sestavi seznam scen in kotov,
iz katerih se bo snemala zgodba.
Brat, ki skrbi za vizualno podobo,
tako lažje razume, kaj bo v kadru
in na kaj se bo vsaka scena osredotočala.
Tako zgradimo samo to, kar potrebujemo za zgodbo.
Ponavadi gradimo z namenom,
da bi stvar čim dlje zdržala.
Pri postavljanju prizorišč pa je zgodba drugačna.
Cilj je, da se hitro postavi in hitro razstavi.
Želimo, da izgleda lepo,
ampak ni treba, da je obstojno.
Pogosto stvari naredimo tako,
da izgledajo resnično, ampak niso funkcionalne.
Kuhinjo na primer naredimo tako,
da je od zunaj videti, da ima predale in vrata,
ki pa se ne odpirajo.
Podobno velja za stopnice.
Seveda ne zgradimo še enega nadstropja,
ampak jih naredimo zato, da nakažemo,
da obstaja še en prostor.
Tako prihranimo čas in denar.
Za stene uporabimo plošče oziroma panele,
ki jih lahko naredimo vnaprej.
Enostavno jih je sestaviti in tudi hitro se jih da razstaviti.
In ko zaključimo s snemanjem, jih lahko obdržimo.
Po koncu snemanja odstranimo površino,
ki je bila mogoče barvana ali dekorirana.
Odstranimo tudi žeblje, sponke in podobno.
Potem pa na panel pritrdimo novo tanko vezano ploščo.
Tako imamo panel, ki ga lahko ponovno uporabimo.
Nekatere uporabljamo že več kot 9 let.
Že takrat, ko postavljamo novo prizorišče,
pogosto razmišljamo, kaj vse bi lahko ponovno uporabili.
Ko smo na primer snemali dramo o Ezekiju
O Jehova, vate zaupam,
so nam bratje naročili,
naj ponovno uporabimo čim več predmetov in materialov.
In še danes, skoraj 10 let kasneje,
še vedno uporabljamo nekatere od teh.
Torej si že zelo dolgo prizadevamo,
da bi eno stvar uporabili pri več projektih.
Na primer, eno prizorišče iz Josija
smo ponovno uporabili pri Nehemiju in v seriji o Davidu.
Imeli smo prizorišče,
ki je bilo uporabljeno za sodobno učilnico,
za starinsko učilnico
in kasneje za dom družine v Južni Ameriki.
Postavili smo celo prizorišče s kraljestveno dvorano,
ki smo ga uporabili za veliko različnih projektov.
Dvorana je takšne velikosti,
da lahko že s 30 ljudmi izgleda polna.
Prostor v ozadju
smo že večkrat uporabili za druge prizore,
na primer, preuredili smo ga tako,
da izgleda kot spalnica
ali pa ozadje za intervju.
Ko ponovno uporabimo neko prizorišče,
nas vedno malo skrbi,
da bo nekdo prepoznal to ozadje, ker ga je že videl.
Ampak to se da rešiti.
Sceno lahko preuredimo s pohištvom in rekviziti,
tako da se gledalcem zdi,
da gre za čisto novo okolje.
Dober občutek je,
ko postavimo točno in impresivno prizorišče.
Ampak še boljše je,
ko za zapleten problem najdemo preprosto
in izvirno rešitev.
Zelo sem vesel, da lahko sodelujem z brati in sestrami,
ki so tako talentirani in ustvarjalni.
Iz na videz preprostega prizorišča naredijo nekaj,
kar je na kameri videti fantastično.
S tem želijo prispevati svoj del,
da bratje in sestre dobijo izvrstno duhovno hrano.
Videoposnetki so Jehovovo darilo.
V pripravo prizorišč se vloži veliko truda in ustvarjalnosti.
Prepričan sem,
da bomo videoposnetke zaradi tega še bolj cenili.
V tej oddaji smo videli,
kako z modro uporabo spomina razveselimo Jehova,
ko se prilagodimo na spremembo,
ko za druge delamo dobro
in ko dovolimo, da nas Jehova prečiščuje.
Razglednica za ta mesec prihaja iz Kambodže.
Kambodža se nahaja v osrčju jugovzhodne Azije.
Znana je po živahni kulturi in okusni hrani.
Domačini na tržnici kupijo sveže sestavine
za ribji kari, zavit v bananine liste.
Tej priljubljeni jedi rečejo »amok trei«.
Zunaj mest vas bo narava očarala s svojo lepoto.
Na severovzhodu so mogočni slapovi
in v zaščitenih gozdovih
najdemo azijske slone in velike ibise.
V skoraj vsaki pokrajini
so čudovita polja cvetočih lotosov.
Kambodža je znana tudi po dragih kamnih cirkonih,
z značilnim modrim odtenkom, imenovanim ratanakiri.
Ta edinstvena barva nastane,
ko kamne segrevajo na zelo visoki temperaturi
in jih s tem trajno spremenijo.
Leta 1958 so v Kambodžo začeli prihajati misijonarji,
med njimi tudi George in Carol Crawford,
ampak zaradi nestabilnih političnih razmer
so morali kakih 7 let kasneje državo zapustiti.
Pravzaprav je bilo nekaj časa nemogoče opravljati
katero koli versko dejavnost.
Zato skoraj 25 let v Kambodži ni bilo Jehovovih prič.
Ampak Jehova ni pozabil iskrenih ljudi v tej deželi.
Leta 1993 so bile Jehovove priče uradno priznane
in misijonarji so se lahko vrnili.
V 33 letih je število Prič naraslo,
danes jih je tam več kot 1200
in ti pridni oznanjevalci vodijo
preko 1400 svetopisemskih tečajev.
Na stotine bratov in sester s celega sveta
se je preselilo sem,
ker jih je pritegnila lepa pokrajina in prijetni ljudje.
To ni nič čudnega.
Domačini so veseli in iskreni ljudje, ki jih takoj vzljubiš.
Pred kratkim je bila tam prvič organizirana
Šola za oznanjevalce Kraljestva.
Med 20 učenci je bil tudi par misijonarjev.
Leta 1999 sta diplomirala v šoli Gilead
in dolgo sta čakala na to priložnost,
da lahko spet obiščeta neko šolo.
Lepo je bilo videti, da se mladi bratje in sestre
učijo skupaj z izkušenima misijonarjema.
Dva diplomanta sta bila dodeljena
v občino Chbar Ampov,
ki pomaga skrbeti za kakih 120 kilometrov
oddaljeno območje Svay Rieng.
Tam živi skupina oznanjevalcev,
ki se na shode poveže prek videokonference.
Bratje in sestre iz občine Chbar Ampov
pa jih večkrat obiščejo,
da bi jih spodbudili in skupaj z njimi oznanjevali.
Oznanjevalci iz občine Chbar Ampov
in iz skupine Svay Rieng
vam pošiljajo prisrčne pozdrave!
A ni spodbudno videti,
kako bratje in sestre goreče služijo Jehovu?
To je JW Broadcasting
iz svetovnega središča Jehovovih prič.

JW Broadcasting – november 2026