JW subtitle extractor

Odrasel sem v majhnem mestu
in imel sem prijetno otroštvo.
Moji starši so mi že v mladih letih
vcepili ljubezen do Boga
in spoštovanje do Svetega pisma.
Redno smo obiskovali cerkev.
Obiskoval sem zasebno šolo
in se tudi tam vsak dan učil o Svetem pismu.
Kljub vsemu temu
sem imel občutek, da nekaj manjka.
Ko sem bil star 15 let,
se je moje življenje v trenutku spremenilo.
Igral sem se visoko na drevesu,
veja se je zlomila, padel sem na tla
in postal paraliziran.
V tistem trenutku sem se iz otroka, ki je lahko tekel okrog,
spremenil v otroka, ki je bil paraliziran od vratu navzdol.
Nič nisem čutil.
Do 18. leta sem si pridobil dovolj moči v rokah,
da sem spet lahko postal samostojen.
Takrat sem obiskoval fakulteto
in živel v študentskem naselju.
Moje življenje se je spet povsem spremenilo.
Okrog mene je bilo veliko droge,
alkohola, nemorale,
in počasi sem tudi sam začel tako živeti.
Kljub temu sem še vedno vsako noč bral Sveto pismo.
Še vedno sem močno verjel v Boga.
Ampak ko sem zvečer molil in šel spat,
sem preprosto vedel,
da bom končal v tistem peklenskem ognju,
o katerem so me učili, ko sem bil otrok.
V tem obdobju sem spoznal punco, ki ji je bilo ime Julie,
in kmalu sva se poročila.
Tudi ona je živela kot hipi,
in vedela sva, da če želiva ostati poročena,
se morava umakniti od teh slabih vplivov.
Iskala sva Boga
in želela, da bi bil del najinega življenja.
Enkrat sem bil sam v parku.
Okolje je bilo čudovito.
Pred mano je bilo jezero,
okoli mene gore ...
In takrat sem začel moliti k Bogu.
Rekel sem mu, da mu želiva služiti,
ampak preprosto ne veva, kako.
Približno 10 minut kasneje
je do mene pristopil moški
in mi začel govoriti o rajski zemlji.
Vse, kar je rekel, je bilo smiselno.
O tem sem že bral v Svetem pismu.
Še posebej me je navdušila njegova razlaga peklenskega ognja.
Vse je bilo tako jasno, tako logično;
zdelo se mi je res smiselno.
Naslednji dan naju je povabil v kraljestveno dvorano, in sva šla.
Nikoli ne bova pozabila tistega
prvega shoda pred 37 leti.
Imel sem dolge lase, raztrgane hlače,
in mislim, da takrat nisem niti obul čevljev.
Ko sva sedela tam, sem razmišljal,
da se bova starejšemu bratu, ki je vodil shod,
verjetno zdela preogabna.
Presenečena sva bila,
ko je takoj po shodu pristopil k nama,
naju pozdravil in naju povabil, naj preživiva nekaj časa z njegovo družino.
Ne spomniva se nič, kar je bilo rečeno na tem shodu,
ampak nikoli ne bova pozabila tega pozdrava.
Takoj sva začela obiskovati vse shode.
Začela sva tudi preučevati Sveto pismo
z bratom, ki sva ga srečala v parku.
Življenjskega sloga
nisva spremenila kar čez noč,
ampak bratje so bili tako ljubeči in potrpežljivi z nama.
Najino življenje je dobilo smisel.
Nič več nisem čutil praznine v svojem življenju.
Ni nama bilo več treba živeti vase usmerjenega življenja.
Zdaj sva imela Jehova, bratovščino,
in imela sva oznanjevanje.
Posvetila sva se Jehovu in krstila.

Tega pozdrava ne bova nikoli pozabila